revija Jana

Takšno iskrenost zmorejo redki. Vedno je lažje soditi, celo obsoditi, kot narediti. Za tem papežem bomo mnogi žalovali. Tudi za neverne je bil voditelj, kakršnih danes ni veliko. Če sploh so. Ni grabil, ni grozil, ni izključeval. A, saj vemo, svet se ne bo ustavil. Velika večina tistih, ki niso kot Bergoglio, bo grabila naprej. Tudi pri nas. 

Slovenci smo pridni, spretni in iznajdljivi. Nekateri zelo. Pregovorno. Saj veste, »priložnost izgubljena, ne vrne se nobena«, ali pa, »kdor ne riskira, ne profitira«. Je pa treba biti »ob pravem času na pravem mestu«. Ker »človek šele v stiski spozna prijatelja«. Vsi pa tudi vemo, da »nič ni zastonj«, da »roka roko umije« in da »gliha vkup štriha«.

Trenutno sta v državi aktualni dve zgodbi. Golobova o dopustovanju pri prijatelju in Janševa, ki je kot nedolžno jagnje odkorakal s sodišča, ki v dejstvu, da je pred desetletji za 236 tisoč evrov vredno stanovanje plačal 120 tisoč evrov, ni našlo greha. Njegovi pristaši, priletni gospodje in gospe, so bili navdušeni, ganjeni, objokani od sreče. Prav res, zvestoba je vrlina. Je bila in bo. Le oboževani liki se menjajo. Pred desetletji Tito, danes pač kdo drug. Večina teh izpred sodišč je dovolj stara, da se spomni zastavic, s katerimi so mu mahali. Jaz se jih. Generacija pač.

Se je pa po tej razsodbi več kot o Janši govorilo o slovenskem sodstvu. Z dvignjenimi obrvmi. O letih, ki so potrebna, da se tam sploh kaj premakne, o razsodbah, ki malega lumpa hitro spravijo v arest, veliki pa odkorakajo. Včasih so metri, s katerimi se v tej državi merijo grehi, res čudni. A v primeru Janše slišimo, da iznajdljivost ni kazniva. Vemo pa tudi, da »priložnost dela tatu«. Kar pa je kaznivo samo, če te dobijo.

Goloba sodba še čaka. Sicer pa, mandat vlade se počasi izteka. Takole gre to pri nas. Prvo leto mandata vsi obljubljajo, kaj vse bodo, v drugem poslušamo, da še čisto malo, pa bodo, v tretjem, ko reforme objavijo, sledi pogrom. V četrtem pa je vse skupaj itak en sam predvolilni ringelšpil.

In posledice? V nekdaj pregovorno urejeni Sloveniji je nezaupanje v politiko popolno. Ni večjega projekta, kjer se ne bi zapletlo. Navadni smrtniki, ki ne razumemo prav dobro, kaj so razpisi, pogodbe, aneksi, kaj garancije, gradbeni nadzor in podobne reči, se lahko le čudimo. Drugi tir. Turki so odšli, ni čisto jasno, kako bo. Ob prvem močnejšem dežju se s strehe novega kopališča Ilirija vlije slap. Očitno 18 aneksov, ki so ceno kopališča s 36 dvignili na 53 milijonov, ni bilo dovolj. Nedolgo tega se je v prenovljenem laboratoriju UKC Ljubljana porušil strop. Bomo »zrihtali«! Tudi pri gradnji kanala CO, kjer že dolgo ne gre več za podtalnico, ampak za to, kdo bo koga, se spet zapleta. Številne od 6.000 greznic v Ljubljani, Medvodah in Vodicah pa se še naprej praznijo v podtalnico. Pa komunala dobro ve, katere so preluknjane, saj ob obveznem praznjenju nič ne načrpajo. A to nikogar ne skrbi. Ker tudi okoljski aktivizem se zaganja po diktatu. Lahko si predstavljamo, kako bo, ko bo stroka začela v prostor »umeščati« sežigalnice odpadkov. Naših odpadkov. Ob tistih  bitkah se bomo čudili, da je na Dunaju, kjer imajo tak objekt sredi mesta, sploh še kdo živ.   

Včasih imam občutek, da so ljudje, ki so znali pošteno in v interesu širše skupnosti tudi kaj izpeljati, izumrli. Novodobni »dirigenti« ne vidijo dlje od svojega žepa in ta je tudi edino, kar jih skrbi.

In spet sem se spomnila na pokojnega papeža.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 17, 29. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana