Mateja J. Potočnik

Paolo Giordano je italijanska pisateljska zvezda. Doktor fizike, novinar pri časopisu Corriere della sera in predavatelj študentom novinarstva v Trstu. Slovenci ga obožujemo. Vse prevedemo, kar napiše. Tasmanija je njegova šesta knjiga, prevedena v slovenščino; te dni je izšla pri Mladinski knjigi. Tako dobro piše, da se človek sploh ne sprašuje, ali piše o sebi ali si izmišljuje. Piše o vseh nas. Res je mojster svoje poklicanosti. V Slovenijo je prišel na povabilo Pena, mednarodnega odbora pisateljev in pisateljic. Za intervju sva imela deset minut, porabila sva jih enajst. Pomirjen je. Ustrežljiv. Se zdi, da ne na silo. Skoraj nič mu ni odveč, fotografira se pa ne preveč rad. V teh letih nastopanja v vlogi pisatelja se je naučil, da v pogovorih z ljudmi išče navdih, presenečenje, čudenje.  A to ni prišlo čez noč.

Preden je prišel v sobo, kjer smo ga čakale tri za pogovor, sva ga s fotografinjo lovili pri zunanji svetlobi. Jaz sem ga že videla pred 12 leti, ko sva imela za intervju na razpolago skoraj ves dan. Na Bledu sva jedla kremne rezine. Danes bova imela deset minutk. Fotografinja ga je želela posaditi na svojo vespo, pa je rekel, »preveč klišejsko«. No, saj res ni videti kot Italijan, kot si jih ženske predstavljamo. Nič stereotipnega ni na njem, le da rad dobro je. Lahko bi bil tudi Slovenec. Zna se vesti. To je ženskam všeč. Ne komplicira, hkrati pa zna reči nežen NE, ki ne poniža.

Mateja J. Potočnik

 ***

Vse se je odvijalo zelo hitro. Zadnji hip. Kaj vprašati pisatelja, na katerega čaka četica novinark in en novinar? Ima rad ponedeljke? Nima. Je novinarstvo danes sploh še potreben poklic, ga vprašam, ko pa imamo zdaj vplivneže, katerih vrednost se meri z všečki? Ja, odgovori, vse bolj in bolj bo ta poklic pomemben. Da pa je bila to pred leti tudi javna debata v Italiji, a zdaj to ni več vprašanje. Kdo bo osvetljeval, kjer je tema, če ne novinarji? Spomni se pa protestnikov med korono, ki so vpili »giornalista terrorista« (novinarji teroristi), ker da so mediji in novinarji krivi, da so ustvarjali tako »emergency« vzdušje. Novinarstvo je nujno, sicer demokracija umre.

V knjigi Tasmanija, zaradi katere smo se tisti dan zbrali (pri Mladinski knjigi so izšle še Samotnost praštevil, Raztrgajmo nebo, Črnina in srebro, Človeško telo in V času epidemije), napiše, da je glavni lik Paolo novinar zato, da je lahko pisatelj, a da tudi ko je novinar, je to na pisateljski način. V zadnjem času Giordano veliko piše za Corriere della Sera. Za pisanje knjig od Tasmanije naprej nima navdiha. »Čigavi ste,« ga vprašam. Kako čigav, mi vrne vprašanje. »Ali pripadate bralcem?« Odgovori, da pripada času. Nerodno ga vprašam, ali se počuti zasužnjen, ko mora biti v ponedeljek v Ljubljani, pa ko ga takole »šetamo gor pa dol«, a zatrdi, da se res rad pogovarja. Uvod v knjigo začne s stavkom iz pesmi: Would you agree times have changed (Kill or be killed). Mu rečem, da sem jo poslušala in da je precej morbidna in da sem se spraševala, ali avtor sploh želi živeti, preživeti. Odgovori mi: »Imam sploh možnost izbire?«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 15, 15. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana