Pexles, Jana

Posodo zlagam v pomivalni stroj pozno ponoči ali zgodaj zjutraj, za zajtrk, kosilo in večerjo je solata, pometanje in sesanje sta odložena na deževno obdobje, perem pa, ker mi ne preostane drugega. Kolikokrat lahko oblečeš preznojeno in znova posušeno majico, ne da bi ves avtobus vihal nos, ko vstopiš? In si oddahnil, ko izstopiš?

Zato me je popolnoma razkurilo, ko smo v službi zjutraj pri kavi razpravljali o  pospravljanju in čiščenju med vročinskim valom.  Pri takšnih pogovorih nerada sodelujem tudi v primeru, ko je vreme normalno. Ena od butastih tem je, ali bi, recimo, lahko v tistem trenutku vstale, se napokale v avto in obiskale domove od vseh? In bi bilo tam vse kot v apoteki? Ene se kar naprej hvalisajo, da, da vsekakor. Doma je vse na mestu, pometeno, posesano, postelje preoblečene, no, morda bi se dalo kakšno reči o zavesah, ki niso bile že nekaj tednov oprane. Nekaj tednov, me je zmeraj prešinilo, moje visijo na oknih že kakšno leto, pa jim še zmeraj nič ne manjka. Nihče si vanje ne briše čevljev ali umazanih rok, kadimo tudi ne. Skratka, pri takšnih pogovorih sem bila zmeraj skrbno tiho in v mislih obnavljala  vse prostore v naši hiši. Včasih so bili v agregatnem stanju bombnega napada, če pa se je debata o pospravljenih stanovanjih odvijala tik po čistilni generalki, je bilo malo bolje. Nikakor pa ne bi mogla trditi, da je na kuhinjski mizi samo šopek rož, da se tla svetijo, da na kavču ni posvaljkanih odej in časopisov ter da se iz omare ne bo sesul kup perila, če bo kdo slučajno preveč ognjevito odprl vrtata. Če prav pomislim, se moji in pridruženi družinski  člani v podobi koruzniškega zeta in snahe v zelo čistem in pospravljenem ambientu ne počutijo prav nič domače. Tako sterilno je, godrnjajo.  In po čistilih zaudarja. Pa tudi ničesar ne najdejo, kadar je vse pospravljeno. Sumim sicer, da je njihov brezbrižni odnos do reda in čistoče posledica mojega nerganja, češ da sta metla in cunja na razpolago vsem, če jim ni kaj prav, naj torej kar pospravljajo. Koruzniška snaha mi je celo prinesla članek iz neke angleške strokovne revije, kjer zatrjujejo, da je nenehno pospravljanje čista izguba časa, pa tudi vzrok za različne duševne motnje. No, jaz vsekakor lepo skrbim za svoje duševno zdravje.

Ampak tisto jutro so se kolegice pogovarjale o preoblačenju postelj, saj se vendar tudi ponoči potimo (seksamo v tej vročini očitno ne), se pravi, da je na rjuhah še več pršic in druge nesnage. Ravno sem hotela poseči v pogovor z jeznoritim ugovorom, kako je treba v takšni vročini mirovati, klinc gleda pršice, ko sem dobila na telefon sporočilo o obisku tasta, tašče in tete iz Kanade. Naslednji dan popoldne se bodo oglasili, če lahko. Seveda, seveda. Fak. Jutri bom torej z veseljem sodelovala v jutranjem pogovoru, kako imam vse čisto in pospravljeno, morda bodo tudi zavese oprane. Gostje so najboljše čistilke, čeprav niti ne slutijo, kaj so povzročili. Ko le ne bi bilo 36 stopinj!

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 27, 8. julij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana