Mateja J. Potočnik

»Nisem takšna, kakršno me vidite na televiziji. Sem nekaj čisto drugega. In zagotovo nisem tako tečna kot Irena Vouk – pa tudi ne tako tiptop urejena, kadar grem ven,« v smehu pove gledališka in televizijska igralka Vesna Slapar, ki jo ta čas spremljamo v seriji Takšno je življenje. Na naslednjih straneh jo boste ugledali v najpristnejši podobi doslej – tudi kot ljubečo ženo in mamo. »Rada imam mir, ne maram konfliktov, prepiri me vržejo iz tira.« Presenečeni? Kaj boste šele rekli, ko boste spoznali njeno umetniško družino!

Kar nekaj trenutkov sem zrla v postavo, ki se mi je približevala, a v njej sprva nisem prepoznala igralke Vesne Slapar. V supergah, kavbojkah, puloverju in z vihravo pričesko ni prav nič spominjala na fino Gorenjko s TV-zaslonov. »Mogoče sem bila včasih glasnejša in sem bolj uveljavljala svoj prav. Ampak se mi zdi, da me je življenje kar malo omehčalo,« pokima 51-letna igralka, ki o sebi pravi, da je piflarka in precejšna perfekcionistka – kar jo včasih tudi tepe.

Čeprav jo zadnje tedne zaradi TV-serije na ulici prepoznavajo kot županovo ženo, poudarja, da je predvsem igralka Prešernovega gledališča, kjer je zaposlena že 27 let. »Snemanja so zame čudoviti izleti iz gledališča – priložnost, da delam z novimi ljudmi, ki jih sicer ne srečam na odru.«

RTV Slovenija

Kdo je mož Vesne Slapar?

Uroš Rakovec je priznan slovenski glasbenik in kitarist, ki že več desetletij ustvarja na domači in mednarodni glasbeni sceni. Dolga leta je pisal glasbo za gledališče in film, zdaj pa se posveča predvsem koncertnim nastopom, poleg solo ustvarjanja igra namreč pri hrvaški jazz pevki Tamari Obrovac, redno pa sodeluje tudi s Severo Gjurin in drugimi glasbeniki. 53-letnik prav tako poučuje kitaro na glasbeni šoli in se posveča raznolikim glasbenim projektom, med pomembnejše denimo sodi sodelovanje z glasbenikom Markom Brdnikom. Njegova kariera je vsekakor zelo razgibana – prepleta jazz, avtorsko glasbo in eksperimentalne zvoke. Čeprav ga danes najpogosteje vidimo na odru, ga občasno še vedno pritegne tudi kakšen gledališki projekt.

Trenutno vas spremljamo v seriji Takšno je življenje, kjer igrate Ireno Vouk, temperamentno, odločno žensko, ki pove, kar misli. Kaj vam je bilo pri tej vlogi najbližje in kaj v največji izziv?

Mislim, da mi je bilo pri tej vlogi v veliko veselje predvsem to, da je razgibana, da ni enoplastna. Včasih so v serijah liki prikazani kot samo zlobni ali pa samo dobri, ta pa ima obe plati. Najbližje mi je bilo verjetno to, da je mama dveh najstnikov oziroma že skoraj odraslih otrok. S tem se lahko zelo poistovetim. Vse, kar počne, dela v bistvu v dobro družine – ne samo zase, temveč zato, da bi bilo vsem doma dobro.
V največji izziv pa mi je bil ta njen značaj – stalna potreba po vmešavanju v življenje drugih. To zelo težko prenašam, ker sama nimam te lastnosti, vsaj upam, da ne. (smeh) Tudi njena vzvišenost nad drugimi je nekaj, kar mi ni prav nič blizu.

Ni pa vam neprijetno igrati na prvi vtis neprijetnih likov, kajne?

Pravzaprav zelo rada igram malo »nežno zlobne« ali pa tečne like, saj dajejo več možnosti za igro in prostor, da z njimi res nekaj zgradiš. Irena je na neki način nasprotje dohtarice, ki je dobra in prijazna, ampak cilj je bil, da postane gledalcem kljub temu simpatična. Mora imeti toplino, nekaj človeškega v sebi, da ti v njeni zoprnosti postane celo malo zabavna.

Ampak zgodba počasi razkriva ozadje njene potrebe po tem, da kroji življenje drugih ljudi. Če pogledamo s te plati, jo lažje razumemo.

Ja, njena trma in navidezna zoprnost izhajata iz tega, da je imela zelo težko življenje. Prihaja iz revne družine, skozi borbo za preživetje je postala trda – dobila je »kožo«, ki jo varuje pred ponovnimi razočaranji. V seriji izreče stavek, ki jo odlično opiše: »Včasih sem bila vedno ta zadnja, zdaj pa tudi ta druga ne bom več.« To se mi zdi ključno za njen značaj. Ko sem gradila lik, sem izhajala prav iz tega stavka – da jo lahko razumem, zakaj je taka, kot je, in zakaj se ne pusti.

Kaj si zasebno mislite o ljudeh, ki so glasni, neposredni in radi uveljavljajo svoj prav?

Načeloma imam rada samozavestne ljudi. Tiste, ki delajo stvari, ki si jih res želijo, včasih tudi ne glede na to, kaj si drugi mislijo. To se mi zdi čisto v redu lastnost. Nikakor pa ne prenesem, če kdo hodi po drugih ali dela stvari na njihovih plečih – tega res ne maram.

Kakšni pa ste sami – radi glasno in jasno razčiščujete ali pazite, kako kaj poveste?

Načeloma zelo sovražim konflikte. Nisem jih navajena – ne iz primarne družine ne iz svoje, zato me vsak močnejši prepir precej vrže iz tira. Učim se, da ljudje komunicirajo na različne načine in da včasih kdo ne misli nič slabega, tudi če se izrazi malo ostreje. Ampak kadar se počutim napadeno, je zame to zelo neprijetno. Tako da ne – konfliktov ne maram, jih ne iščem in jih tudi ne potrebujem.

Mateja J. Potočnik

Večkrat vas omenijo kot najmanjšo slovensko igralko. Vas to moti, morda užali?

Ne, sploh ne! To, da me omenjajo kot najmanjšo slovensko igralko, mi ni prav nič v breme – nasprotno, zdi se mi prav zabavno. S svojo telesno majhnostjo nimam nobenih težav. Prihajam iz družine, kjer smo vsi bolj nizke rasti, in se mi to zdi čisto normalno. Res pa sem te stvari malo »popravila« z možem in otroki – oni so vsi visoki, mož sploh! Skupaj smo prav hecna kombinacija. (smeh) Včasih, ko srečam mlajše kolegice z akademije, ki so tudi majhne, jih v šali vprašam, koliko so visoke … pa še vedno ugotovim, da sem jaz najmanjša. Visoka sem 1,55 metra. Nikoli pa mi to v življenju ni predstavljalo nobene ovire – ne pri vlogah ne pri delu.

Mož Uroš je vaša prva ljubezen. Danes so dolgoletna razmerja še posebej dragocena – je pri vaju ključno prav to, da sta skupaj odrasla?

Midva sva dejansko skupaj že od prvega letnika moje srednje šole. Takrat so bile sanje o tem, kaj bova v življenju počela, res samo sanje. A uresničile so se – prav to, kar sva si takrat želela, danes živiva. Jaz sem postala igralka, on pa glasbenik.
In ja – to, da ostaneš skupaj s svojo prvo ljubeznijo, je kar redkost. Mislim, da nama je uspelo zato, ker sva v osnovi precej mehka človeka. Znava se prilagoditi, poslušati drug drugega in imela sva to srečo, da sva v tistih ključnih letih, med petnajstim in petindvajsetim, ko se človek najbolj oblikuje, vse doživljala skupaj.
Takrat se razvijajo sanje, pogledi na življenje, razmišljanje o tem, kaj boš počel, kje boš živel, kakšno družino boš imel …, in midva sva vse to prehodila z roko v roki. Brez večjih sporov, ker sva bila preprosto neskončno zaljubljena. Skupaj sva odrasla in ohranila tisto res lepo vez – prijateljstvo, podporo in ljubezen. Recepta nimam, lahko samo rečem: imela sva srečo.

Mateja J. Potočnik

Lahko bi rekli, da sta si pisana na kožo, je pa res, da sta tudi precej različna, kajne?

Zelo sva različna, to je res. Ampak po vseh teh letih se človek preprosto prilagodi, navadi in – kar je najlepše – tudi malo spremeni skupaj. Jaz sem bila vedno večja žurerka, čvekač, rada imam ljudi, družbo, dogajanje. Sem izrazito ekstrovertiran človek, kar je za igralko tudi kar priročno. Uroš pa je čisto drugačen – nežna ribica, navzven bolj tih, zadržan, introvertiran. Ampak doma … doma je povsem druga zgodba. On je tisti, ki je bral otrokoma knjigice, on je tisti, ki nas vedno nasmeje. Na zunaj torej deluje bolj miren, a doma je neverjetno zabaven. Jaz sem tista, ki bi rada imela stvari hitreje narejene, tista, ki se nekaj odloči in spelje. On je počasnejši, bolj premišljen, moj tihi podporni steber iz ozadja. To me sploh ne moti, prav nasprotno – lepo me dopolnjuje. Upam edino, da ga s svojo hitrostjo kdaj ne dušim. (smeh)

Sin Jakob obiskuje Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, preizkusil pa se je tudi v igranju. Ga igralstvo resno zanima?

Jakob je v svojih mlajših letih nekaj časa hodil po mojih stopinjah. Precej je sinhroniziral risanke, tudi igral je, bil je zelo energičen fant. Imel je celo obdobje, ko je zelo uspešno plesal. Potem pa ga je na neki točki ta izpostavljenost pred kamero preprosto nehala zanimati. Vedno pa je imel izjemno rad filme, to ga je res privlačilo. Imel je občutek za ritem, za zgodbo, kadre. Po srednji šoli si je vzel nekaj časa, da je ugotovil, kaj ga res veseli, in zdaj študira montažo na AGRFT, kjer je že v drugem letniku.
Na neki način je tako šel v moje vode, a na drugem področju. Mislim, da ga je film zelo potegnil vase in da v tem res uživa. Vesela sem, da se ne skriva za mojim imenom – tudi piše se drugače, kar je čisto prav, tako da mnogi sploh ne vedo, da je moj sin. (smeh)

Mateja J. Potočnik

Kam pa se je usmeril mlajši, Ožbej?

Ožbej je čisto drugačen. Nikoli ni imel želje po izpostavljenosti, je zelo umirjen, nežen fantek, ki je zelo hitro našel svojo strast – in to v precej zanimivi smeri. Ukvarja se z živalmi, predvsem s kuščarji. Doma imamo večjo sobo, ki je temu namenjena – tam ima vse svoje »varovance« in v tem res uživa. (smeh) Niso kače, zdaj ima predvsem gekone. To je njegova velika strast, in mislim, da bi rad od tega nekoč tudi živel ali pa vsaj imel kot resen, donosen hobi.
Dolgo sem mislila, da bo ostal samo pri tem, potem pa se je izkazalo, da ga močno privlači tudi fotografija. Tako da zdaj študira fotografijo na VIST in je v drugem letniku.
Dela sproščeno, brez stresa in ga prav rada gledam, kako z lahkoto počne to, kar ima rad.

Vaše fante pa povezuje še nekaj …

Ja, res je. Uroš, Jakob in Ožbej imajo skupaj bend, Vsemag. Začelo se je med korono, ko smo vsi ostali doma in je Ožbej začel ustvarjati alternativno elektronsko glasbo na računalniku – t. i. drone in noise glasbo. Na platformi Bandcamp je izdal kar tri albume, njegovo glasbo pa so kaj hitro opazili tudi na Radiu Študent in ga povabili na intervju. Pozneje si je zaželel, da bi ustvarjal skupaj z očetom, da bi dodala še kitare – in tako je vse skupaj raslo in raslo … Kmalu sta k sodelovanju povabila še Jakoba in lani so skupaj ustvarili album, ki je bil potem celo uvrščen med pet najboljših alternativnih izdaj. Fantje so izdali tudi CD, imeli promocijo in zdaj že koncertirajo – igrali so na Metelkovi, v Škofji Loki, Kranju … Skratka, trenutno prek glasbe preživljajo skupaj ogromno časa. Jakob bobna, Ožbej igra bas in poje. Besedila so njegova, nastala pa so iz poezije, ki jo je pisal v tistem bolj mračnem, koronskem obdobju. In ja, so precej temna – ampak to je on.

Maša Pirc, arhiv Layerjeva hiša.

Kaj pa mama?

Mama pa ne, bog ne daj! (smeh) Jaz nimam posluha. Blazno trpim, če moram v gledališču slučajno kaj zapeti. Če se le da, se temu izognem. Glasbo sicer obožujem, ampak žal nimam nikakršnih možnosti, da bi v njej karkoli ustvarjala.

Kako se imate doma, odkar sta sinova odrasla? Občutite prazno gnezdo?

Jakob se je kar zgodaj odselil, doma pa je ostal Ožbej – z dekletom, tako da smo enega »izgubili«, enega pa pridobili. (smeh) Lepo se razumemo in se imamo prav fino skupaj. Je pa bilo letos malo težje, saj je po desetih letih poginil naš kuža Aleks, ki je bil del družine. Veste, ko otroci odrastejo, imaš občutek, da zanje ne skrbiš več – kuža pa nama je še vedno dajal tisti občutek povezanosti, skrbi in topline doma. Zdaj sva se z Urošem prvič zares znašla sama, in to je prav posebna izkušnja – malo strašljiva, a hkrati lepa. Učiva se, da ni treba več skrbeti za druge, ampak da lahko končno poskrbiva drug za drugega.

Midva sva sicer vedno delovala zelo povezano – skoraj vse delava skupaj, veliko se pogovarjava, vedno se čakava, tudi če imam jaz predstavo ali on koncert. Naša družina je bila od nekdaj povezana, neindividualna, skupaj na počitnicah, skupaj doma.
Zdaj se pač navajava na novo poglavje – iz »družine štirih« v »družino dveh« – a ob tem ne občutim strahu. Nimam občutka, da bi se zaradi tega izgubila in se potem morala iskati. Ogromno sva namreč skupaj, veliko se pogovarjava, tako da nimava s tem težav, da bi se odtujila.

Dolgčas vama torej ni. Kaj vse rada počneta v dvoje?

Z Urošem zelo rada potujeva. Po letih družinskih dopustov sva odkrila čar »solo morja« – tihih, robinzonskih plaž, kjer sva sama in v miru. Starejša ko sva, bolj nama prijata tišina in narava. Rada greva tudi v kakšno prestolnico, na koncert ali v teater, sva pa oba Gorenjca, zato se pogosto zapodiva tudi v hribe. Včasih pa preprosto ne delava nič – sva doma, bereva, gledava televizijo, se pogovarjava. Nimava posebnih hobijev, ker narava najinega poklica tega ne dopušča. Sva pa aktivna: tečeva, plavava, hodiva.

Ko pogledate zadnja leta, kaj bi uvrstili med osebno pomembno prelomnico?

Predvsem to, da mi je uspelo odnos s svojima sinovoma premakniti iz tistega izključno mama–otrok na bolj prijateljsko raven. Seveda ta osnovni odnos ostane za vedno, a lepo je, ko vidiš, da si skozi vso turbulenco odraščanja ohranil toplino, ljubezen in spoštovanje. Zdaj, ko sta odrasla, se to še posebej pokaže – ko ugotoviš, da si zgradil nekaj trdnega, da se imamo radi in si zaupamo. To mi pomeni ogromno in se mi zdi ena najpomembnejših stvari, ki so se mi zgodile v zadnjih letih.

Kaj pa vas je na življenjski poti najbolj izoblikovalo?

Definitivno me je najbolj oblikoval odnos z mojo primarno družino. S sestro imava krasen, iskren odnos – je človek, ki mu lahko povem vse, tudi najintimnejše stvari. Je kot skala, na katero se lahko vedno naslonim. Tudi moji starši so imeli pri tem veliko vlogo. Dali so mi osnovno samozavest za življenje in občutek varnosti, kar neizmerno cenim.
Seveda pa me je močno zaznamoval tudi moj poklic. Če bi se ukvarjala s čim drugim, bi bila verjetno danes popolnoma drugačen človek.

Objavljeno v reviji Jana, št. 46, 18. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana