Miro Majcen

Ustvarjati alternativno glasbo in hkrati pospraviti v žep kaj več od drobiža terja v naši deželi preklemansko veliko strasti in ljubezni. Da ne obupaš. Grizeš naprej in se suvaš v rit, ker te to dela živega. Pa ker ti po žilah teče »muska«, ki je glasnejša od modrovanja ljudi, da »pojdi raje delat«. »Sanje stanejo. In ko odrasteš in prideš v svet neskončnih stroškov, postane res težko,« je iskren Tomaž Zupančič, kitarist popularne indie rock zasedbe Mrfy, ki si v bitki za prostor na odru ni dovolila pristriči kril. To je zgodba o fantih, ki so iz kuštravih mulcev zrasli v izvrstne glasbenike. S pestjo v zraku in vero v srcu, da jim lahko uspe.

Urša Premik

Mrfy: Umetnost je tu zato, da vzgaja, ne da ugaja

»Tudi izvajalci, za katere bi mislil, da dobro živijo, v bistvu životarijo. Malo se govori o tem, a je precej duševnih stisk, ki ostajajo pod preprogo – pri ustvarjalcih in nasploh.«

Zgodbe o zasedbi Mrfy ne bomo zavijali v celofan. Pot do prepoznavnosti je bila strma in polna ovir, na katerih so si odrgnili vse, kar se odrgniti da. Inštrumentalist in producent Tomaž Zupančič je med pogovorom o temni plati slovenske glasbene scene pred nas iskreno razgrnil dejstva, ki jih mnogi raje poplaknejo s kozarcem piva. Ker kdo pa rad prizna življenjske banalnosti?

Miro Majcen

»Umetnost bi morala biti neodvisna od denarja, saj kadar sta denar in umetnost na isti mizi, umetnost običajno izgubi,« je trezen. Recimo bobu bob. Glasbena industrija podpira tisto, kar prinaša največ poslušalcev in večji dobiček. Ker alternativna glasba pritegne le del poslušalcev, je pot do širšega občinstva kakopak zahtevnejša. In tu se skriva paradoks, saj preprosta glasba prevladuje na lestvicah, glasbeniki z umetniško vizijo pa se pogosto znajdejo na robu glasbene industrije. Kako sploh uspeti in (pre)živeti?

Tomaž, kaj pomeni biti ustvarjalec alternativne glasbe z vidika preživetja? Koliko je odrekanja in kako so videti padci, pa da ne vržeš puške v koruzo?

Veliko je bilo odrekanja – sanje stanejo. Ko si star 17 let, na vse to gledaš drugače. Preprosto delaš, kar imaš rad, in lepo je imeti nekaj, kar ti daje uteho, skozi kar se izražaš. A ko prideš v svet odraslih in neskončnih stroškov, postane res težko. Spomnim se nekega intervjuja, v katerem je nekdo rekel, da se uspeh ne prisluži, ampak se dobi – v smislu, da te mora nekdo izbrati med množico drugih. Dolgo sem mislil, da je dovolj biti res dober, pa se potem nekaj zgodi, ampak žal ni tako. Umetnost bi morala biti neodvisna od denarja, saj kadar sta denar in umetnost na isti mizi, umetnost običajno izgubi. Če se ozrem nazaj, lahko povem, da je bilo veliko padcev in turbulentnih trenutkov, bilo je tudi soočanje z dvomom o svojih sposobnostih. Iskreno, pridejo dnevi, ko imaš vsega preprosto dovolj. A ne bom jamral, ker mi ni hudega, je pa resnica takšna, da je težko in negotovo, sploh v teh časih. Za večino glasbenikov je namreč edini vir dohodka koncertiranje, kar pomeni, da si prisiljen ves čas igrati, obenem pa ne smeš preveč, ker preprosto ne boš prodal vstopnic. Težko je, da se ne vrtiš v začaranem krogu in ne zapadeš v depresijo. Tudi izvajalci, za katere bi mislil, da dobro živijo, v bistvu životarijo. Malo je govora o tem, a se mi zdi, da je precej duševnih stisk, ki ostajajo pod preprogo – pri ustvarjalcih in nasploh. Če kdo takšen tole bere: Vse je 'kul', imaš to! Ne nazadnje si vsi želimo enkrat priti na raven turneje, npr. po Evropi, a če te tarejo takšne stiske, te lahko to izčrpa, demotivira in ubije.

Nadaljevanje intervjuja si lahko preberete v reviji Jana,  št. 14, 8. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Jan Pirnat

revija Jana