»Šport mi je veliko dal, poleg delovnih navad, discipline in prijateljev tudi vrhunsko kondicijo, da sem se laže pozdravil, kot če ne bi bil aktiven,« je prepričan mladenič, ki je pred dvema letoma predvsem zaradi družine kopačke obesil na klin, a trdno ostaja zasidran v športu. Postal je vodja projektov v Sindikatu profesionalnih igralcev nogometa Slovenije (SPINS), odgovoren je za humanitarne in družbeno odgovorne projekte. Ta služba je možu postavne Mance, s katero sta skupaj že 15 let, in imata tri hčerke –  štiri leta stari dvojčici Tajo in Injo ter leto in pol mlajšo Otjo, pisana na kožo.

Odkar je preživel raka, na življenje gleda čisto drugačen. »Nikoli v življenju nisem pil alkohola, zdaj pa vsako leto naredim izjemo in 17. aprila nazdravim svojemu novemu življenju. Zaradi raka sem na življenje začel gledati čisto drugače. Nekako sem hvaležen, da sem ga imel, saj se mi številne stvari, ki so se mi prej zdele stresne, zdaj zdijo le trenutne motnje, ki minejo. Zavedel sem se, da so lahko tragične diagnoze dobre. Začel sem ceniti življenje, živim ga preprosto, lepo mi je vsako sekundo. Zaljubljen sem v družino, poskušam biti s pravimi prijatelji, všeč mi je življenje takšno, kakšno je. Seveda bi imel več prostega časa, če bi ga lahko, a zlahka sklepam kompromise. Skupaj smo vse popoldneve in konce tedna, kar je neprecenljivo,« pripoveduje in pohvali Manco, ki ima v malem prstu vse družinske obveznosti. Običajno ve za dva tedna vnaprej, koga morajo obiskati, kdo pride na obisk, in kako aktivni bodo. Manci je ob dveh deklicah uspelo ostati izredno aktivna in predana športu, predvsem smučanju in kolesarjenju, ko je na svet prišla še Otja pa je uspešno opravila znanstveni magisterij. Jaka bi namreč svojim deklicam rad vcepil ljubezen do športa. »Šport mi je veliko dal, od discipline, timskega duha, prijateljev in ne nazadnje zdravja, saj bi jo precej huje odnesel, če ne bi bil športnik. Tako s hčerkami, seveda prilagojeno njihovi starosti, pozimi hodimo na bazen, drsamo, smučamo in plavamo, enkrat na teden pa hodijo še na telovadbo. Spomladi in poleti kolesarimo. Razvili smo obred, da gremo vsako soboto na Šmarno goro. Seveda z otroško hitrostjo, nočem spodbujati tekmovalnosti in izživljati starševske neizpete želje. Rad bi jih navadil na gibanje, naravo in šport. Ko bodo dovolj velike, se bodo že same odločile, kaj bi rade počele. Ne boste verjeli, toda deklice so čisto nore na rokomet. Ko smo po televiziji gledali tekmo ženskega rokometa, so bile kot pribite pred televizijo. Bile so še bolj pri miru, kot če bi gledale risanko. Zato sem jih pred nedavnim peljal na dve tekmi, ki sta jim bili strašno všeč,« se smeji ponosni očka in dodaja, da njegove deklice vedo, da je očka nekoč igral nogomet, se pa zdaj še ne zavedajo čisto dobro, kaj to pomeni. Z njim še niso bile na nogometni tekmi, saj še niso izrazile te želje.

Bodoče rokometašice. Jaka Manci pomaga čisto v vsem pri skrbi za hčere. Zjutraj jih obleče in pripravi za vrtec, nato pa jih Manca odpelje. Sam se v službo vozi z vlakom, saj je to veliko bolj preprosto, kot pa da bi šel z avtom in se ubijal v gneči ter si belil lase z iskanjem parkirnega prostora. Racionalno sta se odločila, da bi bila dva avtomobila pri hiši povsem nepotrebna. Zlahka jih pripravi na spanje, četudi znajo biti tri navihanke, ki imajo zvečer sto in eno domislico, kaj bi počele, da jim ne bi bilo treba iti spat, kar trd oreh. A očka se ne da, in jih nežno, a odločno spravi spat. Ne pomagata niti, ko si Inja in Taja zaželita sladoled, ki ga te dni, ker sta bili operirani na mandljih in žrelnici, lahko jesta v velikih količinah. Jaka in Manca upata, da bosta lahko že letos svojim deklicam izpolnila veliko željo, da bi se vsi skupaj peljali z letalom.

Več v Jani št. 31, 31.7.2012