Po javnem predavanju o svojem programu Bivanje pred 176 poslušalci v Novi Gorici, ki ga je imel prvi petek v februarju, je Ivan Bavčević dejal, da je bil to – veličasten večer. Po njem se je začel moj desetdnevni novinarski lov nanj. Oborožena z vsemi sredstvi sodobnega komuniciranja sem skušala za bralce izvedeti kaj več o njem, pa tudi o njegovih naukih, ki jih pošilja običajnim smrtnikom, ujetim v vsakdanjih problemih. »Skrival« se je v letalih, avtomobilih, na srečanjih v Beogradu, Zagrebu in Splitu, bil je v Španiji – v Madridu, Gironi in Albaceteju, načrtoval je poletni odhod v Indijo ... V tem kratkem času so pri nas in na Hrvaškem propadla nova podjetja, številni ljudje so ostali brez dela, prizadeli so nas žled, deževje in poplave ter nas pahnili v še globlji obup. In ko sem si že rekla: kaj mi je tega treba, da ga iščem, saj imam čisto dovolj drugih problemov, je od zgoraj, najbrž iz letala, prispelo sporočilo. Napisal mi je: »Vse, kar vidiš, je odsev tvoje zavesti, tvojega trenutnega stanja zavesti. Absolutno vse. Če je tvoja zavest v blatu, tudi okoli sebe vidiš blato. Če je tvoja zavest visoko, si kot ptica. Stvari vidiš iz boljše perspektive, vidiš celotno mesto in morje, vidiš, kaj se skriva za gorami, in popolnoma drugače dojemaš pojavnost. Vse to temelji na odločitvi, na kaj se boš osredotočil. Ivan.« Priznam, to me je pritegnilo. Na videoposnetku na spletni strani Centra zavesti sem si ogledala tega 32-letnega moškega, kako nam z gore, obsijane s soncem, na okoli 3000 metrih nadmorske višine, menda nekje v Španiji, pošilja svoj globalni poziv tega meseca: »Spremeni zorni kot. Spremeni višino, raven in perspektivo! Na dnu je vedno drugače kot na vrhu. Tako je tudi z zavestjo, prav zaradi tega se lahko dvignemo!« Nato pa se na snežni deski požene po zasneženi in s soncem obsijani stezi ter izgine v temnih oblakih ob vznožju, tam, kjer smo sicer mi.