Se veliko pogovarjate? Ja? Zdaj pa odštejte vse tisto rutinsko domače dogovarjanje o tem, kaj je treba kupiti v trgovini in kdo bo pospravil kopalnico, mimobežna vprašanja otrokom, kako je bilo v šoli, in njihove dvozložne odgovore, izmenjavo vljudnostnih fraz s prodajalko, informacij s kolegi v službi o ugodnih nakupih ali o najnovejših tračih in vse neobvezne klepete s prijatelji, ko med »poslušanjem« sogovornika že razmišljate, kaj mu morate še povedati. Ko izvzamete vse to – še vedno trdite, da se veliko pogovarjate? Morda bi bilo primerneje vprašati, ali se sploh kaj pogovarjate?

Pogovarjanje je ena najpomembnejših stvari v življenju, je prepričan psiholog in psihoanalitik dr. Dušan Rutar. To ve ne le iz vsakdanjega službenega dela – zaposlen je na Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje v Kamniku –, ampak tudi iz pogovorov z ljudmi, ki ne potrebujejo psihoterapevtske pomoči (ali vsaj mislijo tako). Tudi sam se neprestano napaja iz pogovorov, tako z drugimi kot s sabo, in rezultati stalnega razmišljujočega dialoga so številne knjige, članki in drugi zapisi, v katerih povezuje področja, ki ga zanimajo: psihologijo hendikepiranih, vzgojo, filozofijo, teorijo in psihologijo filma ter nasploh vse, kar je lastno človeku, torej tudi komunikacijo.

Kaj je pogovarjanje?
 »Kot psiholog se ves čas pogovarjam z ljudmi, ki imajo težave, a mi je dalo misliti, ko sem znova in znova slišal ljudi reči, da imajo sicer ogromno prijateljev, vendar nikogar, s katerim bi se pogovarjali. Ko mi je že stoti človek rekel isto, sem postal pozoren. Imamo ogromno možnosti za druženje, a zakaj toliko ljudi reče, da se ne pogovarjajo, sem se spraševal,« razlaga dr. Dušan Rutar, kako se mu je utrnila zamisel o pogovorjevalnicah, posebnih prostorih, v katerih bi se načrtno pogovarjali.
»Pogovarjanje ni isto kot izmenjava vsakdanje rutine, ni stokanje, pritoževanje čez sosede ali državo, ni jamranje, klepetanje ali brezplodno razkladanje. Tudi ni terapija, ni svetovanje, niso skupinske seanse, duhovne vaje. Pogovori imajo svojo logiko, svojo naravo, notranji ustroj. Pogovarjamo se lahko o čemerkoli. In se pri tem učimo biti strpni drug do drugega, učimo se prenašati različnost in jo sprejemati, ne da bi bili že takoj depresivni, prizadeti in potrti.« Tako je predstavil idejo pogovorjevalnic knjižničarjem, saj se mu je zdelo, da bi bile knjižnice idealni prostori za to.

Takole si predstavlja pogovor v pogovorjevalnici: zvečer se ljudje zberejo v prijetnem prostoru, med knjigami, izberejo temo pogovora, ki je lahko karkoli, in se začnejo pogovarjati. Uro, morda dve. Ni nujno, da se pogovori končajo s praktičnimi zaključki ali pomembnimi sklepi. Pravzaprav se sploh ne končajo, zato se ljudje dobivajo in srečujejo vedno znova.

Knjižnice – prostori za pogovarjanje
 Zamisel je leta 2001 prvič testiral v izolski knjižnici pod naslovom Tečaj intelektualne samoobrambe. In čeprav naj bi ime teh pogovornih skupin vzbujalo vsaj nekoliko strahospoštovanja ali vsaj resnosti, je množičen odziv potrdil pričakovanja, da ljudje pravzaprav pogrešajo pogovore. Zato je nadaljeval še po drugih krajih in povsod je bilo zanimanje izjemno veliko.

Predlagal je, da bi prav knjižnice postale prostori za sistematično pogovarjanje. Nekaj se jih je takoj javilo in razmišljali so, da bi se prijavili na kakšen razpis. Vendar ni bilo dovolj interesa, da bi ideja zaživela, zato jo zdaj ponuja naprej, tistim, ki jih pozna. Sam namreč ne zmore ob vsem drugem delu organizirati več kot občasne pogovore. Lansko leto jih je na primer v domžalski knjižnici pod naslovom Filozofski večeri. Namenoma jih je naslovil tako, da bi poudaril, da to ne bo kakšno prazno klepetanje, in predvideval je, da bo prišlo kakih deset udeležencev, pa ga je, pravi, skoraj kap, ko jih povprečno prihajalo 35. To mu je dalo misliti, da ljudje čutijo, kaj je zanje dobro.

Pravila pogovarjanja

Pogovor v pogovorjevalnici ni tako preprosta zadeva, že zato, ker je navadno udeležencev več in imajo različne osebnostne lastnosti. Treba ga je usmerjati in se držati pravil, da ne zaide v kramljanje ali v karkoli, kar pogovor ni. Tako so se izoblikovala nekatera pravila, ki jih uravnava koordinator ali mentor, na primer: Ni dovoljeno prekinjati sogovornika oziroma mu skakati v besedo. Ni dovolj le poslušati, ampak tudi prisluhniti. Pogovor se ne sme spremeniti v terapevtskega in po drugi strani ne v klepetanje. To pomeni, da če imaš kaj povedati, poskušaj to čim bolje artikulirati. Če se nekdo začne pritoževati čez druge, ga vodja pogovora usmeri tako, da problem zastavi drugače, splošneje. Pogovarjajo se o temah, ki so obče in ne zadevajo le enega posameznika. Spoštovati je treba mnenje drugega, prepovedano je drug drugega žaliti ali prizadeti. Vsak ima na voljo približno enako časa za govorjenje.
Skratka, udeleženci v pogovorjevalnici si ne vsiljujejo mnenj, ne prepirajo se, kateri ima bolj prav, ne predavajo drug drugemu, ne skušajo biti terapevti. Odkrivajo, o čem vse se je mogoče pogovarjati, ter se učijo poslušati.

Smo že dovolj zreli za pogovarjanje?
Ali pogovor vedno uspe? »Ne, veliko ljudi v sebi nosi toliko bolečin in ran, da tega ne zmore. Spoznavam, da je takih veliko več, kot se zavedamo. Prav zato sem se odločil, da bi napisal knjigo o bolečini in trpljenju,« razlaga Dušan Rutar.
Ovira je tudi današnje življenje, ko imajo ljudje zelo malo časa. V raziskavah ugotavljajo, da na primer starši v običajnem tednu več časa preživijo ob telefonu in internetu kot z otroki. »Ko sem to omenjal staršem, ni nobeden ugovarjal, češ da zanj to ne velja,« navaja svoje izkušnje psiholog in priznava, da mu gredo ob teh podatkih skoraj lasje pokonci.
Zakaj je tako? »Že sam premik dela na ves dan je ovira, zato ljudem preprosto zmanjka časa in energije. Kazalnik dobrih odnosov sicer ni količina, temveč kakovost, vendar če je človek utrujen, ne more kakovostno komunicirati. Zato je zelo naivno pričakovati, da bodo šli ljudje po napornem dnevu še kam, hkrati pa sem presenečen, koliko ljudi je zvečer kljub vsemu pripravljeno priti na pogovorni večer. Celo v petek zvečer so prišli. Ob pol enih ponoči, ko sem bil sam že pošteno utrujen, so se še kar hoteli pogovarjati.« Kot psiholog pa to po drugi strani razume – ljudje so se pripravljeni odpovedati nečemu praznemu, če vedo, da je neka dejavnost zanje koristna.
 

Želja: tisoč pogovorjevalnic
Ko so začele delovati prve pogovorjevalnice, je Dušan Rutar zapisal utopično željo, da bi jih bilo v Sloveniji čez nekaj let tisoč. Za zdaj je to res še utopija. Ali ima kakšen predlog, morda že konkreten načrt, da bi jih bilo nekoč res toliko? »Prihodnost pogovorjevalnic si predstavljam takole: čez nekaj let bom verjetno šel na svoje, potem pa dobesedno odprl pogovorjevalnico, ki bo najprej verjetno kar v moji sobi, nato bom preveril odzivnost ljudi, povabil še koga k sodelovanju, če bo naval ljudi velik, in tako naprej.«
Morda bodo to še edini kraji, kjer ne bo vsiljivih ponudnikov potrošniških dobrin, svetovanja ali zabave, kjer ne bo kričečih zaslonov, glasnih zvočnikov, brnečih telefonov in drugih sodobnih tehničnih naprav. Samo preprosto razkošje žive izmenjave besed in misli.