Mateja Jordovič Potočnik

Ervin Fritz je hudomušen intelektualec, ki govori v čisto rahlo opaznem, mehkem savinjskem narečju. Govori počasi, premišljeno, nobena beseda ne pride kar tako. Dobro pozna nacionalno RTV-hišo, saj je bil dramaturg, prevajalec in urednik otroških radijskih iger na Radiu Slovenija. Bil je tudi umetniški vodja v Mestnem gledališču ljubljanskem. Piše pesmi, dramska besedila, radijske igre, librete. Z objavljanjem provokativnih in satiričnih besedil je imel težave že v prejšnjem režimu in jih ima še danes.

Kako je nastajala komedija Slovenska kura ali Devica Marija začne trenirati boks?

Ta igra je ena od mojih dram, ki se ukvarjajo z usodo Slovenije in slovenstva. V glavnem bi jim lahko rekli komedije. So kritične, a so tudi zabavne – se ne hvalim, a kritika je vedno tudi zabavna, razen za tiste, ki se jih kritizira. Družbena kritika mojih iger pa ima za hrbtom tudi resno namero – opominjajo k čuječnosti, k temu, da nam za usodo dežele ne bi bilo vseeno, da bi nam za Slovenijo bilo mar. Taka majhna skupnost, kot je Slovenija, potrebuje za svoje preživetje in normalno življenje prizadevanje vseh. Zlasti splošnih poklicev in profilov, kot so politika, kultura, cerkev. Pa še vseh, ki jim srce bije, kot bi rekel Prešeren, za »čast dežele«. Moja Slovenska kura, ta najnovejša komedija s to temo, je sestavljena iz smešnih prigod, ki se berejo smešno-grenko. Grenkobo povzroča skrb za deželo.

Dramo ste napisali, jo poslali v slovenska gledališča, odziva pa ni bilo.

Še ne. Lani sem jo dokončal in jo pošiljal naokrog, gledališča se niso odzvala, dobil sem celo en odgovor, odklonilen. Tudi na TV Slovenija nimajo denarja za slovenski igrani program, so mi rekli. Tako sem se odločil, da jo bom izdal v knjigi, zdaj je natisnjena in si želi med ljudi.

Poslali ste jo več kot stotim eminentnim kulturnikom, intelektualcem – ste od njih dobili odziv?

Precej zelo pozitivnih odzivov. Nobenega odklonilnega. Sicer pa dramatika nima bralcev, zato je nevarno, da gre takale komedijska Kura tudi v knjigi kar v copatih mimo bralstva. Odločil sem se, da jo podarim in pošljem na naslov kakih stotih ljudi, ki zanje vem, da bi jih morala moja tema zanimati. Temu bi za šalo rekli, da je nov »poslovni« prijem. Ampak poslov nismo sklepali. Namesto tega je bilo mnogo prisrčnih medčloveških stikov. Prepričan pa sem, da se knjiga tiče mnogo več ljudi, kot si lahko obetam, da jo bodo brali. Mogoče ta intervju nagovori k temu še koga. (nasmeh)

V Slovenski kuri nastopa kar lepo število oseb iz krščanske mitologije. Bi tudi to utegnil biti vzrok, da so jo gledališčniki ignorirali?

Kot pisatelj menim, da je krščanska mitologija leposlovju na voljo kot vsaka druga mitologija. S to snovjo lahko dandanes prosto razpolagamo, seveda s spoštljivim in pravičnim odnosom. In rahločutno. Religije, ki med drugim posedujejo družbeno moč, pa so občutljive, preobčutljive za literarne posege – prijatelji so me opozarjali, da prikazovanje nebes ni ravno najboljša popotnica za na oder. Rahlo sem namreč ironiziral »nebeško osebje«, a očitno je že rahla ironija pri določenih dogmah preveč. V moji igri Devici Mariji ni bilo dano, da bi v otroštvu trenirala boks. Zazdi se ji, da bi to lahko počela – kot nebeška kraljica Slovencev – s slovensko kuro, saj ima kot kraljica po fevdalnem pravu pravico delati z lastnino, ki ji kraljuje, kar si želi. Igra se začne z namestitvijo boksarske vreče in se konča, ko boksarska vreča – se pravi slovenska kura – premine. Vmes pa se v Sloveniji dogajajo zelo čudne stvari, ki so vse tudi smešne. Na primer predsednik slovenske vlade ne more zagotoviti plačila slovenskih dolgov. Zastopnik finančnih trgov zato najprej proda Nizozemcem Šmarno goro, Savdijcem Blejsko jezero, Makedoncem Triglav, Nemcem pa narodno-zabavno glasbo z Avseniki vred. Vse to kupci tudi odpeljejo. Neplačane menice bolj kot vera gore premikajo, če se le izidejo tudi prevozni stroški.

Koliko pa je sodobne slovenske dramatike na slovenskih odrih v zadnjem času? Lani je bilo ogromno Cankarja, ker je bilo pač Cankarjevo leto, Nejc Gazvoda piše drame po naročilu za MGL, koga drugega pa se ne spomnim.

Sodobne dramatike je zares zelo zelo malo. Med novitetami, krstnimi uprizoritvami je nekaj več surogatov, ko si režiserji ali drugi gledališki ljudje kar sami izmislijo tako imenovane projekte. Teh je občutno več kot dramatike. Gledališča v dramskih novitetah slovenskih avtorjev ne vidijo svoje priložnosti. Rekel bi lahko, da imajo za ta pojav slepo pego. Kolikor vem, igra, za katero je dobil Vinko Möderndorfer Grumovo nagrado, ni na sporedu še nobenega gledališča …

Uprizorijo pa Kobala, če sva majčkeno ironična.

To huronsko zgražanje nad Kobalom se mi zdi nespodobno, vsak že prinaša polenček na njegovo grmado. Kaj je naredil Kobal? Prisvojil si je moralne in materialne avtorske pravice nekega svojega pisateljskega kolega, grobo jih je kršil. Ne spomnim pa se, da bi se kdo zadnja desetletja kaj pretirano zgražal nad tem, kako se kršijo avtorske pravice vseh avtorjev na Slovenskem, kako ustanove in založniška podjetja neusmiljeno ropajo avtorje za njihove materialne avtorske pravice. Nihče se ne zgraža, kako ustanove vsiljujejo avtorjem pogodbe, s katerimi te ustanove kopičijo oblast nad avtorskimi deli. Sicer na tako majhnem tržišču ne morejo s tem kovati ne vem kakih dobičkov, vsekakor pa imajo v pesti tako rekoč vso sodobno literarno proizvodnjo s prevodi vred. Avtorje silijo, da jim, če se le da, za najmanjši, sramotno majhen denar prepustijo svoja dela »za vse primere in za vse čase«. In avtorje se ropa še vedno. Kaj je bančni rop proti ustanovitvi banke – ki je roparski denarni instrument –, pravi Brecht. Kaj je en slučajni Kobalov greh proti institucionalnim, s pravom podprtim grehom založb in drugih ustanov nad avtorji, pravim jaz.

Toda Kobala in njegovega dejanja vseeno ne podpirate. Vi ste svojo dramo pisali nekaj let.

Jasno, da ne, kar je storil, je zavržno dejanje. A on je bil mali zasebni razbojnik, ustanove, ki so družbenega pomena, ugledne, pa delajo z avtorji brezobzirno. Zdi se mi včasih, da samo zato, ker to lahko počnejo. Avtorji so vedno v šibkejšem položaju.

Bili ste urednik za radijske igre na Radiu Slovenija. Je bilo takrat drugače, tudi z avtorskimi pravicami?

Seveda je bilo, avtorje smo potrebovali zaradi ustvarjanja programa, ne zato, da bi radio obogatel. Imeli smo pogodbe, pošten denar za pošteno delo. Nismo zasužnjevali avtorskih pravic. Delali pa smo od 60 do 80 iger na leto, zdaj jih delajo od šest do osem, torej desetkrat manj. Zdaj ima zavod z delanjem umetniškega programa samo nepotrebne stroške. (smeh)

Več v Zarji št. 9, 26.2.2019