Reuters

Veliko veselje, predvsem pa izjemno olajšanje smo lahko prebrali na njegovem obrazu. Pa hkrati pomirjenost, značilno za ljudi, ki znajo potrpežljivo prebroditi tudi obdobja porazov in slabih napovedi ter počakati, da se vse, kar je treba, znova zloži v njihov prid.

»Ne želite si biti v moji glavi …« Jakov, po vsem času v naši reprezentanci pravzaprav že bolj Jaka, je po dveh letih krize in bolezni v letošnji sezoni stvari znova začel postavljati tako, kakor smo jih bili mi in on vajeni v njegovih najboljših časih. Tega, da gre v Pjongčang po kolajno, ni skrival. Zanj je vsaka tekma, na kateri pride skozi cilj, pa ni med najboljšimi tremi, poraz. No, Jakovu ni všeč niti, kadar zgreši tarče na treningu. Zato ker to zmoti red, ki si ga ustvari v glavi; zato ker ga to oddaljuje od popolnosti, h kateri stremi, vse odkar je začel kot mulček tekati po gozdovih okoli rodnega Mrkopalja v hrvaškem Gorskem kotarju.

Jakov Fak je en tak zelo fajn fant. Skromen, pozoren, delaven, vztrajen …, a tudi, kot pravi sam, »ena taka kompleksna osebnost«. Po uspehu v Pjongčangu so ga na primer vprašali, ali lahko opiše, kaj se je dogajalo v njegovi glavi pred zadnjim, odločilnim streljanjem, pa je z nasmeškom odgovoril: »Verjemite mi, da si ne želite biti v moji glavi …«

S poslanstvom nad idiote. O tem, da mora Jakov stvari premleti in razumeti do potankosti, smo se prepričali že velikokrat. Kako mučno je bilo zanj, ko so ga morile poškodbe, bolezen, ko je menjal trenerja oziroma način treninga, iskal pot nazaj med najboljše, pa bil deležen le porazov, si je težko predstavljati. Od kod mu vztrajnost in volja, pa lahko zgolj slutimo. In seveda občudujemo.

Preberite še ...

· Zanimivosti

(EKSKLUZIVNO) Luka Založnik, pričevalec iz afere Dars: Rok Snežič mi je narekoval, Feštajn pa je snemal

Očetovstvo ga je nekako zmehčalo, ga pa ni odvrnilo od velikih športnih ciljev. To je njegovo poslanstvo. Brez omahovanja mu je sledil, tudi ko mu je bilo najteže, na primer pri prehodu v slovensko reprezentanco. Na obeh straneh, slovenski in hrvaški, so še vedno idioti, ki se nad tem zmrdujejo, o neumnostih v zvezi z Jakovim nošenjem slovenske zastave na igrah v Pjongčangu sploh  ni vredno izgubljati besed, je pa kolajna, po tisti prvi še za Hrvaško na igrah v Vancouvru leta 2010 tudi ta prva biatlonska za Slovenijo, nekako uredila tudi te stvari. Vse je preprosto tako, kot je prav.

Revija Zarja

Besede in dejanja modreca. Kdo ve, zakaj je Jakovu vesolje ali kdo že namenilo prav biatlon; lahko bi bilo tudi kaj drugega, za človeštvo na videz morda kaj usodneje pomembnega, a to ne zmanjšuje pomembnosti te prav zares navdihujoče lekcije, ki jo dobivamo skupaj z njim. Jakov si želi, da bi bila njegova zgodba navdih in zgled mladim. Zdaj, pri tridesetih, že lahko govori z besedami modrecev. Za katere, kot vemo, je značilen tudi humor. Jakov ga premore veliko. Tudi malce posebnega, uspelo mu ga je pokazati tudi po uničujoče slabem začetku na igrah v Južni Koreji. Sploh v tisti zasledovalni dirki, ko je zgrešil šest od dvajsetih strelov, mislil, da bo diskvalificiran, se kakšno minuto posvetoval s trenerjem Tomašem Kosom, ali naj odstopi, odtekel kazenski krog preveč … Kaj naj, razen da se nasmejem sam sebi in se pripravim na novo tekmo, je rekel z nasmeškom, postoril, kar je bilo treba postoriti, odmislil nepotrebno, tudi pozabljeno akreditacijo, na primer, in dobil kolajno.

Ob uspehu ni jokal, tako kot zmagovalec, Norvežan Johannes Thignes Boe, »sem pač le toliko starejši, da znam bolje nadzorovati emocije«. So pa bili čisto na robu solza trener Tomaš Kos, pa v Jakovi zgodbi že kar znameniti Uroš Velepec, prijatelj in vzornik Janez Marič, komentatorja Marjan Fortin in Tomas Globočnik …; še Mitja Drinovec, ki je Faka lahko spodbujal v smučini tik pred ciljem, je bil videti nekako raznežen, ko je razlagal, kako in zakaj je počakal nanj. Ja, tistega (končno) lepega dne v Pjongčangu so se vse stvari spet zložile v prid Jakova Faka, ki mu je uspel tako rekoč popoln nastop. In če komu, to res privoščimo njemu, kajne?