»Imejte lep dan, preživet z ljubljenimi, ki vas lahko primejo za roko, poljubijo in objamejo, kadar želijo. Dan je še lepši, če si lahko privoščite sprehod v naravi, tam, kjer raste trava in ni bodeče žice, ki bi vas omejevala, in kjer vam ni treba vsem na očeh imeti svoje osebne identifikacije. Za večerjo si lahko privoščite vam ljubo hrano, ne pa tiste iz menze, po kateri vam še dolgo smrdijo lasje.« S temi besedami se je od prijateljev na družabnem omrežju poslovila Brigita Jelen Reynolds, preden je iz Slovenije, kjer je bila na krajšem dopustu, odpotovala nazaj v Natovo vojaško bazo v Afganistanu. Brigita že skoraj pet let in pol leta dela kot zemeljska operaterka na vojaškem letališču KAIA v Kabulu.

Dolga zgodba (smeh). Prvi korak sem naredila, ko sem se po osnovni šoli iz Savinjske doline preselila na Primorsko. V Izoli sem končala srednjo šolo za gostinstvo in turizem, nato pa mi je kolegica, s katero sva skupaj trenirali nogomet – bila sem članica prve ženske nogometne reprezentance pri nas – povedala, da iščejo osebje za delo na trajektih. Enajst let, z dveletnim premorom, sem preživela na morju. Začela sem kot stevardesa, končala kot oficirka palube. Veliko sem se naučila. Kot ladijska stevardesa, kar je na ladji lepši naziv za čistilko, sem se poleg čiščenja naučila tudi, kako se odstranjuje rja, razbija beton, kita, polaga talne obloge … Kot oficirka palube, odgovorna sem bila za oddelek belega osebja, pa sem dobila veliko izkušenj, ki mi pridejo zelo prav danes v Kabulu. Na ladji sem se naučila, da če želiš v življenju kam priti, je treba trdo delati, se ves čas učiti, hkrati pa 'trenirati' strpnost in potrpljenje. Tisti dve leti, ko nisem bila na morju, sem nekaj časa 'kelnarila' in v Luki Koper pakirala ter prelagala 50-kilogramske vreče. Skoraj dve leti sem bila zaposlena tudi na Aerodromu Portorož, pred odhodom v Kabul pa sem delala v zasebni letalski družbi Alfa Histra. Ko sem se zanje uvajala v delo kabinskega osebja, sem na enem od letov spoznala gospoda, ki je v Kabul nesel prošnjo za delo v gasilskem oddelku v vojaški bazi. Po pristanku me je povabil na ogled. Čeprav mi je takrat iz kampa še najbolj živo v spominu ostalo ostro kamenje, ki se mi je zažiralo v čevlje, me je ideja, da bi poskusila nekaj čisto novega, kar obsedla. Pritegnil me je tudi dober zaslužek.

Kako vam je uspelo dobiti službo v Natovi bazi?

Ko sem se vrnila domov, sem takoj napisala prošnjo. Poleg vseh podatkov, ki so jih zahtevali, sem izpostavila, da sem navajena delati z ljudmi, da nimam problemov ne z narodnostmi niti z različnimi verami ali barvo kože. Omenila sem tudi, da sem kamp že videla in da jim obljubljam, da jim ne bom zbežala domov. Ko v dveh tednih nisem prejela nobenega odgovora, sem jim napisala še eno pismo: »Med vsemi prošnjami, ki ste jih dobili, sem prepričana, da je ogromno ljudi bolj kvalificiranih od mene, verjemite pa, da ni nikogar, ki bi bil bolj primeren in bi si to službo želel bolj, kot si jo jaz.« Čez nekaj ur sem dobila odgovor, da me bodo obvestili, kako so se odločili. Tri dni kasneje so me poklicali, intervju sem opravila kar po telefonu. Očitno sem jih prepričala, saj so me sprejeli. Čez približno štiri mesece, ko so me dodobra preverili tako v Sloveniji kot v Natu, ko sem opravila 15 cepljenj in ogromno zdravniških pregledov, sem dobila zeleno luč za Kabul.

Kaj natančno delate tam?

Delam kot civilistka, in sicer sem zemeljska operaterka na vojaškem letališču v Natovi vojaški sili ISAF (Mednarodna varnostna podporna sila). Moja osnovna dolžnost so odprava in sprejem potnikov, sestavljanje razporeda letov, iskanje izgubljene prtljage, kar je eno od bolj neprijetnih opravil, saj se vojaki veliko selijo. Preden potniki vstopijo v letalo, jim razložim pravila, na letalo nihče ne sme brez neprebojnega jopiča in čelade, to velja tudi za civiliste. Vojaki letijo z orožjem. Pogosto se zgodi, da sprejmem kakšnega potnika, ki je v zelo slabem telesnem ali psihičnem stanju. Takrat je moja naloga, da ga poskušam pomiriti in urediti, da čim hitreje odleti domov. Sicer pa moj delovni dan traja osem ur, en dan v tednu sem prosta, vsakih nekaj mesecev mi pripada dopust, plačujejo mi tudi zdravstveno oskrbo.

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 40, izid: 7. 10. 2014).

---