V ljudsko kuhinjo, ki deluje v eni od uličic, pride po topli obrok in kruh najmanj 1200 ljudi. Nad njimi že dvajset let bdi Zilha Šeto, ki jo v mestu vsi poznajo kot tetko Zilho. Ljudem podarja ne le tople obroke, temveč tudi prijazne besede. Vsakega nagovori z »moj sin«! Njena korpulentna pojava, preprostost in modrost so pravi balzam za vsakega dobronamernega človeka, njenih ostrih in odločnih kritik pa se bojijo vsi politiki. Tetko za predsednico, vzklikajo mnogi.

Zilha Šeta je bila rojena leta 1962 v Višegradu. V družini je bilo pet otrok. Obdelovali so zemljo ter prodajali zelenjavo in žito. Imeli so krave in ovce, tako da so prodajali tudi mleko in sir. Zilha je že kot deklica po hišah raznašala mleko. Vsi bratje in sestre so končali šolo, a jih je večina še naprej obdelovala zemljo. Zilha pa je končala gimnazijo in se kmalu poročila v Sarajevo. Mož je videl, da izvrstno kuha, in jo prepričal, da se je prekvalificirala. Pred vojno je delala kot kuharica v mestni menzi, njen mož pa je bil sodnik. Imela sta dve hčerki. Ena je kot absolventka medicine med vojno zbolela za rakom in leta 1996 umrla, ko je imela komaj 25 let. Druga hčerka je sodnica in ima tri otroke, tako da ima Zilha tri vnuke.

Preberite še

· Trajnost

Kako prihraniti kar 1.371 evrov na leto pri stroških za elektriko?

Kot upravnica ljudske kuhinje Stari grad je najprej dve desetletji razdajala hrano beguncem, ki so se leta 1992 zatekli v Sarajevo, nato pa je začela hraniti vse lačne, socialno ogrožene, bolne, stare in onemogle. Tako je postala znana. Za svoje delo je dobila več priznanj – bila je ženska leta, dobila je nagrado mesta Sarajeva 6. april, priznanje reisa-l-uleme dr. Mustafa Cerića,  a je to ni prav nič spremenilo. Zilha je preprosta, skromna, spontana in brez dlake na jeziku. Številni politiki so prišli in odšli, a v tetko in njeno kuhinjo si niso drznili posegati. Vedo, kako ostro in modro zna nastopiti, saj so jim njeni nastopi v medijih vlivali strah v kosti, med ljudmi pa je zaradi tega postajala čedalje bolj priljubljena. »Stranke ves čas rovarijo druga proti drugi, ministri se menjajo, volitve imamo že skorajda vsaki dve leti in za vse to je vedno dovolj denarja in časa, edino za ljudi ni ničesar več. Med ljudi nenehno sejejo sovraštvo, mediji pa nato vse te njihove bedarije še dodatno napihujejo. Sprašujem se, zakaj Evropa podpira te barabske politike? V Bosno je priteklo ogromno denarja in tukaj se je obračal, a ljudje od vsega tega niso dobili ničesar. Poglejte te strankarske plakate, ki so polepljeni po vsem mestu, kampanja je na vrhuncu, meni pa se od tega obrača želodec. Vsi se hvalijo, mi pa dobro vemo, kdo je dober človek in kdo baraba, kdo je v vojni obogatel in kdo se vozi v luksuznem avtomobilu.«

Tetka rada zagreni življenje politikom. Pripoveduje mi, kako je pred nekaj dnevi slišala, da so v mestu odprli kilometer ceste, ki so jo leto dni gradili z vso mogočo mehanizacijo. »Hvalijo se, da je cesta stala 'samo' dva milijona evrov. Kako samo dva milijona, bog te nima rad? Veš, koliko ljudi bi lahko jaz nahranila s tem denarjem? Potrudila sem se in našla podatek, da so nekdaj mladinske brigade, torej mladi ljudje z lopatami in krampi, v treh mesecih prebili traso za progo Beograd–Bar. Brez mehanizacije! In tudi niso bili podprti z milijoni, temveč so se nahranili z bratstvom in enotnostjo ter kruhom in prikuhami, kakršne tukaj kuhamo. Pa sem politike v televizijski oddaji vprašala: 'Kje in v kaj ste zakopali tista dva milijona evrov?'«

Spominjam se lepših časov. Prvi obrok so v ljudski kuhinji Stari grad skuhali 27. marca 1992, ko se je okoli mesta sklenil sovražni obroč. Hrana je bila namenjena beguncem, ki so se zatekli v mesto iz sarajevskih predmestij. Zilha je okoli sebe zbrala skupino dobronamernih ljudi in sprožila akcijo. »Na žalost ima ta kuhinja še danes veliko odjemalcev.«

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 40, izid: 7. 10. 2014).

---