»Znanstveni in empirični dokazi kažejo, da prihaja pri ljudeh, ki so bili izpostavljeni prestrukturiranju, do večje obolevnosti in umrljivosti ter zmanjšane zaposljivosti,« opozarjata sociologinja Katja Draksler in prof. dr. Metoda Dodič Fikfak s Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa. Sami so izvedli našo prvo raziskavo o zdravju delavcev v procesih prestrukturiranja podjetij – v anketi je sodelovalo 1046 delavcev Mure, ob stečaju leta 2009 jih je brez dela ostalo 2600. Izsledki so alarmantni in katastrofalni: več bolezni, povezanih s stresom; vsak sedmi delavec je pomislil na samomor – tretjina ni tega povedala nikomur, med stečajem se je zdravstveno stanje poslabšalo slabi polovici obolelih za depresijo. Zdaj je torej dokazano tudi pri nas: stečaji ogrožajo zdravje zaposlenih!

Prve raziskave so naredili Finci sredi osemdesetih, mi smo raziskovanje začeli s skupino evropskih držav še pred krizo, ker smo domnevali, da se težave pojavijo ne le pri tistih, ki delo izgubijo, ampak tudi pri preživelcih, torej tistih, ki ostanejo v podjetjih. Pri preživelcih je težav še več: negotovost, kdaj bodo oni na vrsti; občutek krivde, češ zakaj ni bil odpuščen; količina dela, ki ga je prej opravljalo več ljudi, preide na manjšo skupino, izgine urnik, človek dela, dokler delo ni narejeno. Skupina preživelcev je enako pod pritiskom, čeprav drugačnim, kot skupina tistih, ki so delo izgubili. Posebej je izpostavljen srednji menedžment, ki je postavljen v pozicijo sendviča: med delavce, ki zahtevajo odgovore, hkrati pa nanje pritiska višji menedžment, da naj odpustijo ljudi. Teh ljudi ni nihče naučil, kako naj v tej težki poziciji delajo.

V stiskah, v katerih največkrat zaradi strahu in negotovosti, ki ubija, zamre vsa komunikacija, ljudje pristajajo na vedno manj pravic in plačila.

Najhuje se mi zdi, da se v situaciji, v kateri so ljudje potisnjeni v odpuščanje, pojavlja t. i. kanibalizem: gre za skupino ljudi, ki se boji, da bo odpuščena, in ve, da mora na vsak način ohraniti delo, zato ni več komunikacije med ljudmi: vsak lahko postane tvoj konkurent. Ogroženost je tako velika, da se pojavlja veliko govoric proti ljudem, drug drugega opravljajo nadrejenim v upanju, da bo nadrejeni spoznal, da je ta opravljani človek slab in ga je treba odpustiti. Se pravi, da braniš svoje mesto na način, da govoriš slabo o drugem. To je po mojem najbolj nečloveška motnja v komunikaciji. V Sloveniji smo opazovali več podjetij med prestrukturiranjem, stečaji so bili izvedeni, kot da smo popolni analfabeti v komunikaciji: ljudje o tem, da bodo odpuščeni, premeščeni, niso vedeli ničesar. Saj smo vsi videli televizijske slike, ko so ljudje vstali, prišli v službo in dobili »knjižice«: niso vedeli, kakšne pravice imajo, ali so še zavarovani, kam naj gredo. Imamo ljudi, ki so po odpustitvi še mesec hodili v službo … Odpuščanje ali premeščanje moraš skomunicirati, da vse te strahove zmanjšaš. In treba je pomagati ljudem. Pa ne kritiziram, govorim zato, da se takšne zadeve ne bi nikoli več ponovile; zato delamo raziskave na inštitutu, da bi opozorili, da so posledice takšnega prestrukturiranja prehude.

Ali kdo sliši ta vaša opozorila zdrave pameti? Obupani, prestrašeni in bolni ljudje namreč ne morejo prispevati prav nič.

Seveda je to stvar zdrave pameti, toda očitno je ni tako lahko izvesti. Ko je  švedski proizvajalec telekomunikacijske opreme Ericsson delal prestrukturiranje, so imeli v delovni skupini gospo, ki se je ukvarjala samo s prestrukturiranjem – treba je bilo odpustiti 25.000 ljudi. Kako to narediti čim manj boleče, da so ljudje obveščeni, da niso panični in jim pomagaš – to humano komponento smo mi izgubili. Rezultat? Od 25.000 ljudi jih le za pet niso našli rešitve! Ti ljudje se z veseljem vračajo v podjetje in nimajo občutka oropanosti. Pri nas se tega ni izvajalo, nismo imeli načrta. Pri Muri je bilo tako, da so ljudje prihajali na zavod za zaposlovanje, toda ko sem se pogovarjala z njimi, sem imela občutek, da so bili ujeti med jezo in depresijo, iz te ujetosti niso mogli videti rešitve.

Kako pomagati?

V mnogih evropskih podjetjih so delavcem pomagali: najprej je treba narediti načrt komunikacije, kako se torej pogovarjati z ljudmi, menedžmentom, zavodom, mediji – ljudem je treba preprosto in jasno povedati ter paziti na veliko stvari, da imajo občutek pravičnosti. Podjetja dobre prakse vedno ustanovijo skupino specialistov, ki presodijo, ali je odpustitev za nekega človeka tako hud dogodek, da bo zanj življenjski šok – ti ljudje potrebujejo pomoč profesionalcev; med predvidenimi odpuščenimi najdejo skupino ljudi, ki si želijo početi različne stvari, pa tega niso mogli. Recimo, nekdo si je vedno želel biti cvetličar – omogočijo mu ta tečaj in da si kupi prostor ter dobi stranke, da se uvede! In to za vsakega posebej!

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 9, izid: 3.3.2015).

---