Mateja J. Potočnik

Visokorasel pisatelj je to, ki kljub nedavno dopolnjenim sedmim križem stopa pokončno. Pravzaprav zelo pokončno. Seva energijo veliko mlajšega moškega. Mogoče tudi zato, ker še vedno zelo rad hodi kot pisateljski gost po osnovnih šolah, kar jemlje za velikanski privilegij. Verjame v našo mladež in v to, da nas bodo prav otroci, »ta naša najlepša možna sonca«, spravili iz zagate, ki smo si jo sami zakuhali. Zato se mu zdi vredno, da piše največ prav zanje, za otroke in mladino, ki so naše edino upanje, čeravno »ta resni« literarni kritiki mladinske pisatelje najraje zatajijo. A Pregl zaradi tega ne joka. V zadnjih 40 letih je ustvaril bogat opus, pobral vse mogoče nagrade za svoja dela, prevedena v številne tuje jezike, postal je oče štirih otrok, ima ženo, ki ga podpira tako pri njegovi zanesenjaški poti in veri v boljše pisateljske čase kot pri tem, da je vse, kar se znajde na Preglovem domačem krožniku, prilagojeno njegovi izbirčnosti.

Dobila sva se na sedežu Društva slovenskih pisateljev, kamor rad pride. Od leta 2005 do 2007 je bil tam še pogosteje, v vlogi predsednika. Pije kavo z vsemi grehi vred, se pravi s sladkorjem in z mlekom, ter ima izbran okus za oblačenje. Čevlji so se še posebej lepo svetili. Njegova nova knjiga, ki je te dni izšla pri Mladinski knjigi, kjer je v vodilnih funkcijah služboval več kot 25 let, naju je vseskozi spremljala na mizi. Pregl. Prerok na tankem ledu. Močne besede. Močno orožje. Toda kot se zdi, ne dovolj močno, da bi se položaj slovenskih pisateljev, slovenske knjige kaj izboljšal. Torej, me je zanimalo, zakaj bi se ta visokorasli moški sploh še trudil?

Intervju preberite v Zarji št. 14, 22.9.2015