Iztok Dimc

Sedemindvajsetletnemu Damjanu Habjaniču s Ptuja, mizarju po poklicu, je tehtnica pokazala že 155 kilogramov. Veliko previsoka teža ga je ovirala na vsakem koraku, soočal se je z vse več zdravstvenimi tegobami in vse manjšo samozavestjo. Že hoja po stopnicah je bila zanj težava. Konec decembra pred tremi leti se je globoko v sebi odločil za temeljito spremembo življenja. V dobrih petnajstih mesecih je nato s povsem drugačno prehrano, rednimi boksarskimi treningi, tekom in s tem, da je začel verjeti vase, izgubil kar 74 kilogramov! Odtlej je pretekel več kot pet tisoč kilometrov in vrsto maratonov. Zdaj se pripravlja na newyorškega. Zgodba je optimistična in dober motiv za vse tiste, ki se ubadajo s podobnimi težavami.

»Že od osnovne šole sem imel preveč kilogramov. V petem razredu sem tehtal več kakor danes. Od 14. do 23. leta sem imel od 120 do 130 kilogramov, kasneje pa sem imel težave in sem se še bolj zaprl vase, kilogrami pa so se mi nabirali. Preden sem se odločil za novo življenje, sem živel po ritualu: po službi smo šli s sodelavci na pivo ali dve, na dan sem popil tudi do tri litre sladkih gaziranih pijač in zraven jedel čips. Tudi v službi sem spil  preveč sladkih sokov in pojedel preveč sladkarij iz avtomata, ob malici pa sem pogoltnil  tudi štiri kose kruha. Nasploh sem pojedel preveč hitre hrane, kruha in posebnih klobas. Nisem se rekreiral, šport sem spremljal po televiziji. Zaradi vsega tega sem zelo slabo spal, zjutraj sem bil zelo utrujen in tečen. Smrčal sem tako glasno, da prijatelj, ko smo potovali na evropske tekme, ni želel z mano spati v isti sobi,« pripoveduje Damjan Habjanič s Ptuja, ki je takrat šport le spremljal od daleč, kot strasten navijač NK Maribor.

Ko je pred dobrimi štirimi leti in pol dosegel 142 kilogramov, je vedel, da mora nekaj storiti zase in za svoje zdravje. »Takrat sem želel iti na operacijo želodca v slovenjgraško bolnišnico, a sem se nato premislil. Storil sem prav, saj sem moral povsem spremeniti življenje.« Toda odločitev za veliko spremembo ni bila lahka. Tehtnica mu je nato pokazala že kar 155 kilogramov! Težave so se še kopičile. »Tedaj sem zbolel še za luskavico. Ob takem načinu življenja se je še bolj razbohotila in to mi je še bolj načelo samozavest. Prevelika telesna teža me je ovirala pri marsičem, niti v toplice si nisem več upal iti. Bilo me je sram. Predvsem sem bil vseskozi bolan, imel sem razna vnetja, povišan holesterol in krvni tlak, že zjutraj sem imel srčni utrip med 100 in 120 na minuto. Ob vsem tem sem se težko gibal, že hoja po stopnicah mi je povzročala težave.«

Članek v celoti preberite v Zarji št. 14, 22.9.2015