Vmes pa so bili mili pomladni dnevi, zvečer pa je sonček včasih božal kot v najlepši jeseni. Tudi moje razpoloženje je bilo približno enako, spreminjalo se je tako rekoč iz ure v uro. Neverjetno, kako misli vplivajo na razpoloženje! Med hojo po enolični pokrajini ti včasih postane dolgčas. In se začneš opazovati. Priplava misel, ti se je oprimeš in glede na to, kakšna je ta misel, se telo nanjo odzove s čustvom. Če je misel prijetna, se telo odzove z ugodjem, če ne, pa s tesnobo ali podobnim negativnim čustvom. Neverjetno, kako ima resnično vsaka misel svoj telesni odziv! Prav prijetno se je bilo igrati to igrico.

Izumrle vasi in lačni peregrinosi. Do zdaj sem prehodila že približno 650 kilometrov (ali pa kakšnega več, kdo bi vedel) in med potjo sem šla skozi veliko španskih vasi. Zapuščenih, moj Bog, kako zapuščenih! Včasih sem imela občutek, da sem prišla v vasico duhov. Vse rolete spuščene, nikjer nikogar, tako rekoč vasice duhov. Niso pa vse vasi take. V nekaterih je kar nekaj življenja, vendar ne med siesto, se pravi med drugo in šesto uro popoldne. Peregrinosi (romarji) nehamo hoditi okoli druge, tretje ure. In ko pridemo v vas, se velikokrat zdi zapuščena in izumrla. Vsi utrujeni in lačni tavamo po kraju, iščoč kakšen odprt bar ali restavracijo, da bi nekaj malega pojedli in popili. Si privoščili pivo po naporni hoji. V vasi pa vse zaprto! In nam, pohodnikom ali romarjem, ni preostalo drugega, kakor da poiščemo kakšno klop v senci zraven vodnjaka s pitno vodo. Tam smo grizljali prepečenec, ki smo ga prinesli s seboj, in pili hladno (vsaj to) vodo iz vodnjaka. Do šeste ure popoldne je tako. Potem pa se odpro bari in restavracije. Vendar pazi, večerjo lahko dobiš šele od sedme ure zvečer naprej, in še to le kot »menu para peregrinos«, meni za romarje, ki je bolj ali manj enak ob vsej poti. Živi dolgčas! Predragi moji Španci, tako rekoč ponujala sem vam svoj denar, vi pa nič, nada! Siesta je očitno sveta stvar.

Nič več poceni. Včasih je veljalo, da si šel na počitnice v Španijo na Camino in za to nisi potreboval veliko denarja. Tja si šel tako rekoč »šparat«. Danes žal ni več tako. Camino de Santiago je postal svetovno znan in ni več poceni. Če želiš preživeti dan na poti in spati v albergu ter pojesti vsaj en topel obrok na dan, potrebuješ najmanj 30 evrov na dan. Kje pa so še stroški prevoza do Španije, pa morda kakšen taksi za prtljago, pa kakšen nenačrtovan strošek v obliki novih čevljev, ker so ti stari razpadli – to pa v tistih 30 evrov sploh ni zajeto! Pa izračunajte: če potrebujete za pot v povprečju 35 dni, nanese to precej denarja.

Več v reviji Zarja št., 23. 06. 06. 2017