Peggc McColl je kot pisateljica nekaj najbolj prodajanih knjig New York Timesa pospremila delo naše Helene Smole z besedami: »Avtorica se je odločila, da bo svojo usodo človeka s shizofrenijo obrnila v optimistično smer in tako motivirala tudi druge paciente s podobnimi težavami.« 

Čip v glavi in tudi na radiatorju
Helenina diagnoza je shizofrena afektivna motnja, ker se že dolgo počuti odlično oziroma zdravo, pravijo zdravniki, da je njena bolezen v remisiji. Da je zares trdna, je dokaz tudi knjiga v angleščini, v kateri je »celotnemu svetu« spregovorila o svoji bolezni. »O shizofreniji beremo le v intervjujih s psihiatri, težko pa najdete bolnika s to boleznijo, ki bo jasno in glasno govoril o svojih strahovih, preganjavicah, halucinacijah,« mi pripoveduje 38 let stara Helena, ki je magistrica jezikovnih znanosti. Sproščeno in duhovito opisuje svoja bolna stanja in zgodbo nasploh. »Imela sem občutek, da mi je bivši fant vstavil čip v glavo in drugega v radiator, da bi me tako nadzoroval,« v smehu pripoveduje. Pozneje je imela občutek, da je Jezus Kristus. Marsikaj je videla in slišala, kar je bilo seveda le v njeni glavi. Kljub temu so te slike in zvoki v njej stopnjevali strah, tesnobo in nemoč. Postopno ni več mogla zatisniti očesa. Ob popolni izčrpanosti je tudi njen zdravnik – takrat je bila v Nemčiji na preddiplomskem izpopolnjevanju jezika – spoznal, da gre hudo zares; pred tem pa je menil, da je njena potrtost povezana s tujim okoljem in občutkom osamljenosti. »Z rešilcem so me odpeljali na zaprti oddelek, tam so me z močnimi pomirili spravili za silo k sebi.« Tudi to žalostno obdobje komentira z duhoviti vložki: »Ko sem povedala, da sem iz Slovenije, so menili, da haluciniram, saj je bila slišati moja nemščina povsem pristno; šele potni list je bil dokaz, da vem, kaj govorim. Takrat sem si mislila, joj, kam sem prišla, nič mi ne verjamejo, kaj bo z menoj?« Prav mama njenega bivšega fanta je pomagala, da je posredoval direktor ljubljanske psihiatrične bolnice, in tako so jo lahko starši pripeljali v domovino.

Duhovnost – ali je to klicanje duhov?
»Imela sem srečo, da so bila pri meni zdravila zelo učinkovita.« Seveda si je želela, da bi zmogla tudi brez njih ali jih vsaj zmanjšala. »V tistem času psihoterapija še ni bila priporočljiva za zdravljenje oziroma lajšanje shizofrenije, zato sem iskala informacije, kako si še lahko pomagam. Takrat nisem imela pojma o duhovnosti, in ko sem videla dva plakata – za duhovno univerzo in Rugljev program, sem se odločila za slednjega, češ, tega vodi zdravnik. Duhovnost sem si namreč razlagala predvsem kot klicanje duhov,« pripoveduje v smehu in doda, da jo je prav Rugljev program pripeljal do moža, »na Ljubljanskem maratonu sem na sedmem kilometru zagledala pred seboj nekoga, ki me je neustavljivo privlačil – pohitela sem do njega in prav brzdati sem se morala, da ga nisem kar takoj prosila za številko telefona. Že ob prvem kontaktu je bil čudovit. Dogovorila sva se, da se vidiva na naslednjem maratonu. Vendar se je obema zdelo predolgo čakati tako dolgo in ne da bi vedela drug za drugega, sva se začela iskati. Ko sem dobila po pošti kuverto z znakom dr. Ruglja, sem pomislila, da so me vrgli iz programa – toda v pismu je bila Domnova telefonska številka. Predno sem jaz našla njega, je on našel mene. Poslan mi je kot angel.« 

---

Več preberite v tiskani izdaji revije Jana (št. 34, izid: 21.8.2012).

---