Profimedia

Sem na polovici štiridesetih in želim si ustvariti družino z moškim, ki ga ljubim. V zvezi sva že dve leti, dobro se razumeva, seks je fantastičen, uživava v družbi drug drugega. Zame je on najlepši moški in ne predstavljam si, da bi bila s kom drugim. Je pa ta moj moški poročen in ima dva otroka. V njegovem zakonu seveda ni vse, kot bi moralo biti, pravi, da si z ženo ni bil nikoli tako blizu, kot si je z mano, da je neprestano slabe volje in zadirčna, je pa zaradi otrok ne namerava zapustiti. Mojo željo po družini razume in načeloma nima nič proti temu, da bi skupaj imela otroka, po njegovem bi lahko nadaljevala najino zvezo tako, kot je zdaj. Zaupam mu in verjamem, da bi finančno poskrbel za otroka, skrbi pa me, kako bi sama zmogla, pri prijateljicah namreč vidim, da jim partnerji veliko pomagajo pri skrbi za otroke. Jaz staršev nimam več, prijateljice imajo pa veliko dela s svojimi družinami. Po drugi strani pa razmišljam, da sem v letih, ko mi že pošteno bije biološka ura. Navsezadnje bi ustvarila otroka iz ljubezni, takih moških, kot je moj, pa tudi ni več na svetu, tako da je tudi tehtnih razlogov za zanositev veliko. Kaj bi mi vi svetovali? Sama kar zaupam neki višji sili, da se bo vse uredilo, kot se mora. Sem preveč naivna?

- Petruša

Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 21, 27. maj 2025.

revija Jana