Pexels

Na hitro sem zmanjšala hitrost, ker sem na dovozu v garažo zagledala goloba. Ko je videl, da sem tik pred njim, je vzletel, jaz pa sem zagledala žalostne ostanke njegovega prijateljčka. Nekdo pred mano je v garažo prehitro zapeljal in povozil goloba. Njegovo truplo je bilo razmazano pred mano, naokrog pa je letelo nekaj perja. Drugi golob je pozorno spremljal, kaj bom naredila, ko pa sem se odpeljala, saj je dovoz res nepregleden in bi se lahko kdo zaletel vame, je priletel nazaj in objokoval prijatelja.

Pred leti sem hodila na ranč, kjer so imeli veliko konjev. Med njimi je bil postavni žrebec Gal. Črn kakor temna noč, hiter kakor blisk. Gal je bil v najboljših letih, ko je nepričakovano umrl. Kolike so povzročile težave, zaradi katerih je v hudih bolečinah trpel zadnje ure svojega življenja, pomoči pa žal ni bilo nobene. V konjušnici je bilo še nekaj dni po njegovem odhodu zelo nemirno. Konji se niso mogli sprijazniti s to tragedijo in so glasno žalovali.

Pexels

Kmalu zatem se je na tem ranču poslovil še Čarli. Čarli je bil legenda, saj je bil najstarejši od vseh takratnih štirinožcev. Dolgo je bil nesporen vodja, v nekem trenutku pa so lastniki pomislili, da bi mu bilo bolje na planini, kamor so poslali kobilo, ki v hlevu ni bila zadovoljna. Izkazalo se je, da je kobila res uživala v življenju na prostem, novi svobodi in drugem, Čarli pa je pogrešal dom, kjer je preživel skoraj tri desetletja. Ko se je vrnil, so nastale težave. V njegovi odsotnosti so konji vzpostavili novo hierarhijo in na vrh je prišel Artur. Čarli je pričakoval, da bo ob vrnitvi spet glavni, vendar se je sčasoma med konji vzpostavil drugačen red – Artur je ostal vodja, Čarli pa je imel pri vseh konjih poseben status starega modreca. Z Arturjem se nista spopadla za položaj, ampak sta sklenila kompromis, ki so ga vsi spoštovali. A ne prav dolgo. Čarli je nekaj let pozneje umrl. Imel je lepo dolgo življenje. So v hlevu spet glasno žalovali in pokazali, kako hudo jim je? Sploh ne! Baje se je Čarli na svoj zadnji dan malce nenavadno, nemirno vedel, kar je bilo očitno sporočilo vsem konjem, da se poslavlja. Zato so njegov odhod mirno sprejeli in tudi takoj po smrti niso pokazali nobenega nemira.

Estrada

Milena Zupančič: Želim si le, da bi bilo moje telo zdravo

Živali torej sprejemajo naravno smrt. Smrt, ki pride kot posledica staranja, naravnih danosti, sprememb v organizmu, sprejmejo mirno, kot neizogibno posledico dolgega življenja. Po drugi strani pa očitno tudi njih strašno pretrese, kadar je smrt nepričakovana. Prehitra.

Pravijo, da se lahko od živali veliko učimo, gotovo tudi tega, kako sprejemati smrt. Mi se denimo radi oklepamo najdražjih, ki brez medicine ne bi mogli ničesar več, čeprav jih boli in življenje ni več podobno ničemur, in jih ne spustimo … Po drugi strani pa bi morali biti veliko glasnejši ob nesmiselnih, krivičnih smrtih zaradi vojn, pohlepa ...

Golobi in konji vedo.

Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana št. 21, 27. maj 2025.

revija Jana