revija Jana

Pregledamo olje, zamenjamo po potrebi, tudi filtre na motorju, preverimo svečke itd. Dvakrat letno. Ni naporno, je pa stresno, tu ni kaj. V še večjem stresu sem, če moram zaprositi za predčasni pregled, ker me grabi panika. To mu tudi priznam v elektronski pošti in dodam, da me plaši neugodna statistika glede ponovitve bolezni. Sama sebi grem na živce, najraje bi se oklofutala, ker zganjam halo brez razloga, ampak ne morem se zadržati. Kar naenkrat me vse boli, vsako malenkost pripišem simptomom raka in vem, da se je škoda butati ob zid, če lahko to na kakršenkoli način preprečim.                                                                                                                  

Ampak kako naprej? Živeti v neprestanem strahu ni ravno kvalitetno življenje, ki naj bi me veselilo. A kako pregnati to senco, ki mi sledi in se me oklepa kot klop? Kako znova zaupati svojemu telesu, ko me je že enkrat izdalo? Morda pa je to cena preživetja, ta večna budnost. Večna previdnost morda, kaj pa vem, kako bi ta občutek poimenovala, a vseeno nočem živeti tako. Nočem, da moj vsakdan kroji strah pred ponovitvijo bolezni. Želim znova občutiti tisto brezbrižno radost, tisto lahkotnost bivanja, ki je ni zasenčila nobena grožnja, noben oblak.        

Estrada

Milena Zupančič: Želim si le, da bi bilo moje telo zdravo

                                                                                     
A kako? Kako najti pot nazaj k miru, ko pa me ta ledeni objem strahu tako močno drži? Na mojo srečo dr. Ribnikar odgovori že naslednji dan, ja, lahko pridem na pregled, če mislim, da imam kakšne težave. Težave? Oh, kje naj začnem??                                

Največjo težavo imam trenutno z rdečimi avtomobili, vsak dan jih je več okoli mene. Ste že slišali morda za »teorijo rdečega avtomobila«? Ne? Čudno, da je ne poznate, jaz to kar pogosto doživljam, včasih mi je grozno, a se trudim, da bi definicijo vendarle obrnila v svoj prid. Pri tej teoriji gre za naš naravni odziv, za kognitivno pristranskost, znano tudi kot selektivna pozornost ali iluzija pogostosti, ki nas lahko mnogokrat preslepi.                                                                        

Slovenija

Miha Deželak, kot ga še niste poznali

Če bi vas recimo vprašala, koliko rdečih avtomobilov ste opazili danes zjutraj na poti v službo. Verjamem, da nimate odgovora, čeprav jih je šlo mimo vas kar nekaj. Kaj pa če bi vam rekla, da vam dam za vsak rdeči avtomobil, ki ga jutri vidite na poti v službo, 50 evrov? V tem primeru bi jih pa verjetno opazili cel kup, kajneda, ker bi bila vaša pozornost usmerjena nanje. Zagotovo poznate tisti občutek, ko si nekaj lepega kupite, majico ali pa jakno, in nenadoma se vam zazdi, da jih nosijo vsi okoli vas. Ali pa, spomnite se občutka, ko ste bili noseči in se vam je zdelo, da so okoli vas same nosečnice. No, vsaj meni se je to takrat dozdevalo. In ker sem pred kratkim tudi sama »kupila« izkušnjo z rakom, se mi zdaj dogaja, da vidim te »rakave izkušnje« povsod okoli sebe. V vsaki utrujenosti, v vsaki pikici na koži, v vsakem čudnem občutku. Moja selektivna pozornost je prešla na »simptome, ki bi morda lahko bili rak«, in ugotavljam, da je teh »simptomov« neverjetno veliko, če jih iščem oziroma jih želim videti. Če sem kdaj prej slišala besedo rak, je bila to le … beseda. Grda sicer, ampak vseeno samo beseda. Zdaj je ta beseda postala »rdeči avtomobil«. Povsod jih vidim. Če me je prej kaj stisnilo v hrbtu, nisem nikoli pomislila, joj, to je rak. Zdaj? »O moj bog, metastaze v kosteh! Zagotovo!« Daje me blaga vrtoglavica: »Tumor na možganih, brez dvoma!« Navaden zobobol? »Seveda, pritisk na čeljust zaradi rastoče mase!«                                                                                           

Ironija teorije rdečega avtomobila je, da iluzija pogostosti biva le v naši zaznavi. A morda se v tem skriva ključ. Če se število rdečih avtomobilov v resnici ni povečalo, temveč se je le prebudila naša pozornost, ali ne moremo te budnosti usmeriti tudi drugam? Kot bi preusmerili žarek svetlobe. Nesreča in sreča prihajata kot nepovabljena gosta, s seboj pa prinašata skrite priložnosti. Če ne dvignemo pogleda, če ne prisluhnemo tihemu šepetu možnosti, bodo te šle mimo, neopažene, čeprav bi nam morda mahale tik pred nosom. Kajti vsak trenutek lahko skriva zametek sreče, le zavedati se ga moramo in ga s tihim hrepenenjem iskati.

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 21, 27. maj 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana