Zgodba, ki nam jo je povedal Nejc Pipenbaher iz Slovenske Bistrice, je lahko marsikateremu obupancu v poduk; prav zato nam jo je tudi zaupal. Pandorina skrinjica se je namreč odprla tisti hip, ko je fant po naključju prebral pismo, naslovljeno na mamo, v katerem je pisalo, da je njuno stanovanje na dražbi in da sta do prvega roka ostala le še dva dneva. »Moja ljuba mama pa je molčala in se od leta 2005 čedalje bolj utapljala v problemih, ki so bili zanjo nerešljivi. Iz dneva v dan je postajala bolj depresivna, dokler ni vse skupaj prišlo na dan,« nam je povedal Nejc.

Vse se je začelo spomladi letos, ko se je Nejčeva mama Sonja Veber na svoj štirideseti rojstni dan v službi zgrudila, se močno udarila in si poškodovala vse zobe. Sonja dela v treh izmenah v valjarni družbe Impol. Ima končano srednjo kovinarsko šolo, zaposlena je na delovnem mestu metalurški delavec, po potrebi pa jo premeščajo tja, kjer jo potrebujejo. Zasluži od 600 do 700 evrov na mesec. Ker se je po padcu slabo počutila – zadnja leta se je sicer zapirala vase, bila je slabe volje in zagrenjena, na vse, kar se je dogajalo, pa se je odzivala precej napadalno – je bil Nejc doma več kot po navadi.

Negoval je mamo in prevzel skrb za gospodinjstvo. Lotil se je tudi položnic in tako med drugim prebral tudi pismo, s katerim so Sonjo Veber obvestili, da je njeno stanovanje na dražbi. Nejcu se je zavrtelo pred očmi, ko je ugotovil, da sta do prvega roka dražbe samo še dva dneva.

Šlo je za dve upnici, ki sta hoteli izterjati svoj del denarja – banko, ki je zahtevala 23.000 evrov, in avstrijsko posojilnico, ki je zahtevala 6000 oziroma (skupaj z dodatki) 8000 evrov. Nejcu je bilo kaj hitro jasno, da je odprl Pandorino skrinjico in da ga je iz predala neštetih položnic preplavilo vse tisto, kar se je od leta 2005 nabiralo v skritem svetu njegove uboge mame.

Ni odpirala pisem. Tega, da je stanovanje na dražbi, tudi Sonja ni vedela. Že dolgo ni odpirala kuvert s položnicami, ki so prihajale na njeno ime. Namesto tega jih je vestno razvrščala po predalih, hkrati pa pred seboj in vsemi drugimi skrivala dejstvo, da jih ne more plačati. Tako se je čedalje bolj pogrezala v težave, ki so se zdele nerešljive. Boj za preživetje je v teh petih letih dokončno zlomil njeno – v otroštvu že tako ranjeno – dušo.

Več v Jani št 42, 20.10.2009