Severna Koreja je prejšnjo soboto proslavila svoje 69. leto obstoja kot neodvisna država. Na srečo pa se je presvitli vodja Kim Džong Un tik pred zdajci odločil, da na ta zgodovinski dan ne bo opravil še dodatnih poskusov svojih jedrskih konic. Če bi jih opravil, bi nedvomno vzplapolal spomenik neznanemu piščancu na glavi Donalda Trumpa. Ki je bil že vnaprej obljubil povračilo v »ognju in srdu, kakršnih svet še ni videl«.

Še enkrat več smo se tako izognili izmenjavi vodikovih viharjev. Severnokorejski čelnik je ob tem izkazal modrost, vredno velikega državnika. A pričakovati nismo smeli nič manj. Navsezadnje je bil Kim Džong Un genij, še preden je shodil. Severnokorejski osnovnošolčki med poukom brez vsake šale izvedo, da je znal veliki vodja avto voziti že pri treh letih starosti. Pri devetih pa da je že nizal zmage na profesionalnih jadralnih regatah.

Nadarjen za trinoga. V redu, politični strokovnjaki se vseeno v glavnem strinjajo, da Kim Džong Un ni nor. Vsaj ne tako zelo. Kim Džong Un je sicer hladnokrven morilec brez kančka milosti, a tehnično ni nor. Je pa res, da so se o njem v preteklosti že spektakularno motili.

Ko je proti koncu leta 2011 nadomestil starega Kim Džong Ila, so mladeniča številni odpisali kot nezmožnega za vodenje države. A očitno so delali račun brez okrogloličnega despota. V teh kratkih in izjemno uspešnih nekaj letih za krmilom je Džong Un stestiral 84 izstrelkov – več kot pred tem njegov oče in ded skupaj. Na severnokorejskem dvoru pa se za njim vleče impresivno dolga in debela sraga krvi.

Zanimivo je, da je Kim Džong Un med ožjim potomstvom dolgo kotiral kot celo zadnji po verjetnosti, da nasledi očeta. Za daleč največjega favorita je bil oznanjan Kim Džong Nam, a je njegova srečna zvezda trajno potemnela leta 2001. Takrat so ga ujeli, ko se je hotel s ponarejenim potnim listom pretihotapiti na Japonsko, da bi obiskal tokijski Disneyland. Avtor teh vrstic si želi, da bi si jih izmišljal, pa si jih ne, posebno ker je bilo za še enega sprva obetavnejšega brata, Kim Džong Čula, menda usodno, da je začel delovati »preveč ženstveno« (po nekaterih poročilih naj bi po avtomobilski nesreči dejansko razvil presežek ženskih hormonov).

Ko je Džong Una oče kot najmlajšega sina ustoličil na prestol, je s tem presekal tradicijo, da se na čelo dinastije vedno povzpne najstarejši. Stari patriarh je očitno že vedel, da je tokrat za trinoga daleč najbolj nadarjen najmlajši.

Kdo je torej Kim Džong Un? Kdo je sedanja prva črna prečka Severne Koreje? Kendžji Fudžimoto, očetov uradni kuhar za suši, se ga kot sedemletnika spomni takole: »Fantek je nosil vojaško uniformo in je v čisto vsem spominjal na očeta. Ko sva si morala seči v roke, se je vame grozeče zasrepel. Nikoli ne bom pozabil tega, kar sem uzrl v njegovih očeh. Začutil sem, da si je mislil nekaj v stilu: Tule pred mano stoji resnično prezira vreden Japonec!'«

Nam Sung Vuk, nekdanji vodja raziskovalne roke južnokorejske vohunske agencije, se denimo spominja, kako so prisluškovali Džong Unovim telefonskim pogovorom. »Bil sem zelo šokiran nad tem, kako se Kim dere na svoje dekle, ko ga je prosilo, naj neha kaditi. Ob njegovi robatosti me je začelo skrbeti, da se bodo, če bo kdaj postal kralj naroda, stvari zapletle.«

Takrat še ne preveč perspektivnega Džong Un so ob koncu tisočletja tako poslali na študij v Švico. Tam je bival pod psevdonimom. Vsi so verjeli, da je pač samo še eden ne preveč pomemben diplomatski otrok. Ueli Studer, vodja tamkajšnje izobraževalne administracije, se ga spomni kot »dobro integriranega, marljivega in ambicioznega«. Njegovi študentski kolegi pa se ga najbolj spomnijo po neutolažljivi strasti do košarke, ameriških filmov in računalniških igric. Poleg tega je najbolj izstopal po dragih supergah Nike Air Jordan in po udarni brigadi posebnih skrbnikov, ki so ga vozili v šolo.

Karaoke in košarka. »Zelo malo je govoril o svojem življenju doma,« se spominja nekdanji sošolec Joao Micaelo, »je pa res, da je ogromno nažigal severnokorejsko glasbo, še prav posebno državno himno.« Najbolj od vsega je tolkla ven njegova strast do košarke. Ena izmed njegovih sob je bila v celoti posvečena moštvu Chicago Bulls. »Takrat je bila košarka pravzaprav njegovo življenje,« pravi Micaelo, »mislim, da sva osemdeset odstotkov časa igrala košarko.«

Ne preseneča torej, da se je Džong Un leta 2013 pobratil z nekdanjim zvezdnikom NBA Dennisom Rodmanom. Ta ga tudi redno obiskuje v predsednikovem za vipovce zelo udobnem kraljestvu. Rodman se, če sodimo po njegovih nemara vinjenih tvitih, vidi celo kot nekakšen neuradni mirovni sel med Ameriko in korejskim poglavarjem. Je pa res, temnopolti bad boy hitro doda v intervjujih, da se s korejskim gostiteljem zelo malo pogovarjata o politiki, saj veliko raje skupaj jahata, smučata in pojeta karaoke.

Zbogom! Dobro, do zdaj smo naslikali precej hecno sliko mladega prestolonaslednika. Tudi režimski mediji – in v Koreji ni drugih – ga prikazujejo kot vedno smejčkajočega se, neskončno dobrohotnega voditelja, ki se mnogo raje kot z vojaškimi in političnimi velikaši objema z navadno rajo. A nagrobnim spomenikom, ki jih je na svoji poti pustil za sabo, najbrž ni ne do šale ne do kljunčkanja z njim.

Že oče Kim Džong Il je sistem očistil vseh, ki jih je sumil kakršne koli nelojalnosti nasledniku. To je Džong Unu omogočilo, da je še toliko bolj učinkovito zradiral, kar je še ostalo. V nekaj letih se je odkrižal kar 140 višjih vojaških in državnih uradnikov. (Včasih se zdi, da se ni znebil edino legendarne »dame v rožnatem«, 74-letne Ri Čun Hi, ki je že dolgo najprominentnejši obraz državne televizije … Torej na spletu zdaj že legendarne matrone, ki je sicer že v pokoju, a jo vedno znova pokličejo, da ljudstvu z drhtečim vriskanjem oznani tiste res največje prelomnice v skupni zgodovini. Kot je denimo vsaka nuklearna detonacija posebej.)

Dama v rožnatem bi si glede na svojo zgodbo sicer zaslužila svoj portret v naši reviji. A govorili smo o jedrski vojni. Ki se trenutno zdi skoraj povsem v rokah enega samega velikega oboževalca čikaških Bikov.

Zavarovalna jedrska polica. Čeprav Severni Koreji publicisti radi pravimo najbolj skrivnostna tiranija na svetu, je jasno tole: v njej v tem trenutku odloča en sam. Džong Un je namreč počistil tudi, kar se mu je zdelo treba počistiti v lastni krvni liniji. Leta 2013 je podpisal nalog za usmrtitev svojega strica in mentorja Jang Song Teka. Preden ga je postavil pred strelski vod, ga je seveda dodobra oblatil po medijih kot »izdajalca za vse čase«. Letos februarja pa je Matilda prestregla starejšega polbrata Džong Nama, ki so ga na letališču v Kuala Lumpurju popršili z živčnim strupom. Kot riba v vodi bi se Džong Un najbrž znašel v ozvezdju Igre prestolov. Če kdor koli doseže preveč vpliva, pravijo poznavalci, ga takoj ubije.

Bolj sočutni med bralci mu nemara to lahko vsaj delno odpustijo. Na koncu koncev je ogroženo tudi njegovo lastno preživetje. Ob odprtem ameriškem zavzemanju za njegovo odstranitev je prevladujoče mnenje, da mu pomeni njegova jedrska ropotarnica edino realno možnost daljšega preživetja. Kar je v Severni Koreji vsak večer znova tudi razglašeno po televiziji. V informativnem programu pogosto obnavljajo spomine na brutalni smrti Moamerja Gadafija in Sadama Huseina, kako sta se odrekla razvoju jedrskih orožij in bila za to poplačana z vozovnico v večna lovišča.

Vidite, pravijo režimski propagandisti, vidite: ko so ameriški šakali pred vrati, nas lahko rešijo samo bombe! Jim nemara znamo oporekati? Severni Korejci jim v glavnem ne znajo. In to je lahko še kar močno družbeno lepilo. Putin je o tem zgodovinsko tako ranjenem narodu nedavno rekel takole: »Če bo treba, bodo jedli travo – ne bodo pa ustavili svojega jedrskega programa, dokler se ne bodo počutili varne.«

Poplava neuslišane ljubezni. Klemen Slakonja je povedal, da za svojo naslednjo spletno parodijo cinca med Džong Unom in turškim Erdoganom. Naš nasvet bi bil, naj vendarle izbere prvega. Za začetek je fizično precej bolj oddaljen, poleg tega pa je od raznih komikov tudi že vajen vsega hudega. Za razliko od Turka, ki je med drugim že prisilil Angelo Merkel, da je sodno preganjala nemškega komika, ker je na televiziji prebral opolzko, od Erdogana navdihnjeno pesmico.

 Džong Una se je sicer z vsemi topovi že lotil angleški komik Stewart Lee. Vsa njegova barabonstva, je oznanil, so v resnici samo poskusi, da bi pridobil pozornost odsotne očetovske figure. In tu vstopi v igro Donald Trump. »Namesto da rožlja s svojo atomsko sabljo in s tem rine svoj mlahavi oranžni penis v srce osjega gnezda azijske geopolitike,« pravi Lee, »bi lahko Trump izbral, da postane Kimov odsotni oče. Ob tem pa bi se ameriški predsednik morda česa naučil tudi sam. Morda česa, kar bi ga ozdravilo notranje praznine, ki grozi, da bo kot črna luknja vase posesala vso človeško zgodovino. Kajti tudi Trump je tako kot Kim osamljen. Kim Džong Un hrepeni po nekom, ki bi ga discipliniral. Donald Trump obupano potrebuje ljubezen. Če bi lahko odprli prave diplomatske kanale, da se ti dve veliki hrepenenji srečata, bi drug drugega utopila s poplavo neuslišane ljubezni … In vsi mi bi lahko končno mirno spali.«

Pepel in mrak. (Gotovo se boste strinjali, da smo se tale kratki poskus portreta resnično trudili šegavo pripovedovati. A potem je tik pred končanjem redakcije odjeknila nova vest. Potem ko so Združeni narodi proti Severni Koreji soglasno sprejeli nov sveženj gospodarskih sankcij, je ta zagrozila, da bo potopila Japonsko. In uradno dodala, da bi morali ZDA »pretepsti do smrti kot steklega psa«.

Ti sporočili sta bili v svet poslani s pomočjo Azijsko-pacifiškega mirovnega komiteja, s katerim Džong Un nadzira državne odnose s preostalim svetom. »Nobene potrebe ni, da bi Japonska še obstajala v naši bližini,« so med drugim zapisali člani komiteja. In pa: »Zreducirajmo ameriško ozemlje v pepel in mrak. Sprostimo naš srd z uporabo vseh povračilnih ukrepov, ki smo jih ves čas pripravljali.« BBC je vzporedno poročal o tem, da naj bi Južna Koreja odobrila ustanovitev posebnih sil za atentat na Džong Una.

Eto, vidite, ob vsem tem pa šegavih podtonov preprosto zmanjka!