Jaka Koren

»Številni mladi se v Sloveniji počutijo žrtve okolja, ki jim ne daje pravih možnosti. Vendar je na življenje pomembno pogledati iz druge perspektive. Ko se zavemo, da si v bistvu sami jemljemo moč in da nismo žrtve okoliščin, lahko začnemo graditi drugačno resničnost,« pravi Jose Antonio Morales, Perujec, ki že petnajst let živi v Prekmurju. Posluša svoje srce, zato je že večkrat v življenju začel povsem znova. Nazadnje je pred petimi leti zapustil dobro plačano službo v New Yorku in se z družino vrnil v Slovenijo ter začel povsem novo poslovno pot. V Prekmurju namreč vidi ogromno priložnosti za podjetništvo, kakršno lahko vidimo povsod po Evropi. Murska Sobota je v bližini Dunaja, Zagreba in Budimpešte, podeželsko in kmetijsko okolje pa sta odlična za zagon novih, modernih podjetij s sodelovanjem podjetij iz tujine.

Odprl je poslovno središče Aurora coworking, ki želi povečati ustvarjalno samozavest v ljudeh. Po dveh letih v resnici postaja stičišče ljudi in organizacij tako iz Slovenije kot tudi iz tujine.

Pred petimi leti ste se odločili obrniti nov list v življenju. Pustili ste odlično plačano službo v New Yorku in začeli povsem novo življenjsko in poslovno pot. Zakaj?

Odločil sem se zapustiti področje tehnologije, ki sem se mu posvečal do takrat. Začel sem obiskovati tečaje fotografije, meditacije, opravil sem različna izobraževanja, delal sem jogo in še mnogo drugih stvari. Našel sem del sebe, za katerega sploh nisem vedel, da obstaja. Preden smo odšli v Ameriko, sem imel svoje podjetje, zaposlene, veliko stikov s strankami, da bi posel dobro tekel. Vendar v vsem tem nisem več našel izziva. Nekako sem se naveličal biti šef, po drugi strani pa sem bil razočaran nad tehnologijo. Ali bom vedno ustvarjal internetne strani, sem se spraševal. Ne! Ker sem imel nekaj prihrankov, sem se odločil, da bom nekaj časa samo delal na vrtu, kolesaril in razmišljal, kaj bi lahko počel. Čas je bežal, veliko sem bral, potem pa našel v eni od knjig sporočilo, da življenje ni raziskovanje, ampak ustvarjanje. Ustvarjalno je fotografiranje, pisanje, ustvarimo lahko nasmeh, izdelek, kar koli. To je pomenilo, da moramo biti odgovorni za svoje izkušnje. Ne bom se iskal v tem, ampak ustvarjal novo verzijo sebe. To je zvenelo zelo razburljivo.

Kako ste torej začeli ustvarjati svoje novo življenje?

Enkrat na mesec sem se odločil zahajati na Dunaj. Tam sem obiskal poslovni prostor za coworking – The Impact of Wienna. To je bil prostor, v katerem sem lahko delal, srečeval ljudi, si izmenjaval izkušnje; bil sem navdušen. Kot plesalec, ki prvi dan obišče plesno akademijo. Kako to, da česa takega nisem že prej odkril, sem se čudil. Zdaj s tem podjetjem sodelujemo. Ta izkušnja me je spodbudila, da sem odprl svoj poslovni prostor za coworking. 

Večkrat v svojem življenju ste začeli znova in uspeli – kako? Številne namreč strah hromi.

V idejo se zaljubim, še preden se odločim. Zaljubim se v možnost, osebo, zato tudi živim v Sloveniji. Sem sem prišel zaradi Tatjane. Če se zaljubiš v nekoga in ta reče, kaj, če bi bila skupaj, ne razmišljaš, kajne? (smeh)

Odvisno, včasih se je težko preseliti na drugi konec sveta …

Da, ampak pogum je očitno del moje osebnosti. Verjamem pa, da je tega sposoben vsakdo. Če tega ne stori, je to zaradi strahu. Od tod izvirajo tudi vse iztočnice moje delavnice o strahu in neuspehu. Lahko traja nekaj mesecev, preden se za neko stvar odločim, potem pa skočim in se ne oziram na posledice. Ko sem v takih trenutkih, moj oče misli, da sem neodgovoren, nor. Ampak do zdaj se je že naučil, da čeprav delam drugače, vedno pridem do boljših rezultatov, kakor jih je pričakoval.

Kako ste spoznali Tatjano?

Rodil sem se v Limi, ogromnem mestu, v katerem živi približno deset milijonov ljudi, vlada ogromna zmeda, mesto je neorganizirano in z zelo nevarnimi predeli. Vedno sem imel rad tujce, ki so kar naprej prihajali v Peru. Če sem le mogel, sem se z njimi zapletal v pogovor in bil radoveden, kakšno je življenje v Evropi. Obiskal sem jo takoj, ko se je ponudila priložnost. Tatjano sem srečal na letališču. Pogovarjala sva se, si izmenjala spletna naslova in si začela dopisovati. Ko sem jo nekaj let pozneje obiskal, je bila to ljubezen na prvi pogled – v Tatjano in v državo. (smeh) Nekaj dni sva preživela v Prekmurju in nekaj na obali. Bilo je tako čudovito, mirno. Mislim, da sva bila tri ali štiri mesece pozneje že poročena.

Nekje ste dejali, da ima Slovenija dobre možnosti za zelo kakovostno življenje, zaposlitve pa te kakovosti ne omogočajo. Kaj storiti, da se nekaj spremeni?

Ko gledam mlade ljudi brez zaposlitve, se mi zdi neverjetno, kako so super oblečeni, v dobrih znamkah, ob koncu tedna hodijo v restavracije ter se zabavat v diskoteke. Od kod, za vraga, jim denar? Če bi takšnemu človeku ponudil tečaj za pet evrov, ki bi mu odprl nova obzorja, nove poti, se pa ne bi odločil zanj. To je nasprotje med kakovostjo življenja, ki je zelo visoka, in zavedanjem ljudi. Z desetimi ali petnajstimi evri se bo raje nagradil s pivom ali zabavo, ker tako zelo trpi in misli, da si to prav zaradi tega zasluži, kot da bi ta denar koristneje porabil. Ne zavedajo se, kakšen privilegij imajo, ker jih ne skrbi za preživetje. Na perujskem podeželju še pomislili ne bi na pivo, temveč kako bodo preživeli še en teden! Zanje bi bila nagrada, da si sploh lahko privoščijo obrok hrane. Mladi tukaj menijo, da je ta država katastrofa, da morajo v tujino, v kakšno bolj razvito državo, kjer bodo dobili dobro plačano službo … ne vidijo pa, kaj vse imajo že s tem, da živijo v Sloveniji. To je nemočno razmišljanje, prepričani so, da nimajo moči odpraviti svojih težav svojega problema, ker se imajo za žrtve države, okolja, ki jim ne da možnosti. Pa imamo po drugi strani cel kup odličnih športnikov, igralcev, ki so dokazali ravno nasprotno.

Več v Zarji, 19.9.2017

Jaka Koren