Reve smo, reve!

Čas branja 3 min.

Marija Šelek

2. 12. 2014, 07.30

Posodobljeno

09. 08. 2017 · 09:57

Deli članek

Facebook

X (Twitter)

Kopiraj povezavo

Povezava je kopirana!

Deli

Velikost pisave

Manjša

Večja

Upokojena igralka je pred dvema letoma navdušila Slovence, ko je dejala, da ima vsega dost' in da je treba nekaj ukreniti. Po dveh letih se v naši ljubi deželi ni prav nič spremenilo, Ljerko pa imajo ljudje vedno raje.

Vsak teden jo poslušajo v radijski oddaji Ponedeljkovo dopoldne z Ljerko, se oglašajo v kontaktno televizijsko oddajo Dost 'mam na eni izmed TV-postaj, v sredo jo boste na nacionalki lahko gledali v filmu Zapelji me. Z veseljem se podaja v goste po osnovnih šolah, kjer s pripovednim žarom osuplja otroke, ob nedeljah pa jo najdete pred televizijo, ko gleda risanke, v katerih je posodila glas mnogim junakom. Tokrat smo se odpravili v objem njene pravljične hiške, da prisluhnemo o njenih dobrodelnih poteh.

O dobrodelnih dejanjih se ne spodobi govoriti, se nas je otepala. Saj ljudje pomagamo, če le imamo nekaj malega odveč, je prepričana. Ampak da bi se človek hvalil s tem – to pa ne! Prepričali smo jo, da je dobro povedati, kaj se dogaja na terenu – tam zunaj, kjer so resnični problemi, žalostne zgodbe in strti posamezniki. V zadnjih časih se pogosto srečuje z obupom ljudi, ki ne morejo preživeti s 400 evri na mesec. »Niti sam ne moreš preživeti s tako vsoto, kaj šele z otrokom! Ljudje mi pravijo: Zame je 1000 evrov ideal – s tem bi pa lahko živel! Nedoumljivo je, da si ne moreš kupiti šampona, ker ti po poplačilu položnic ostane samo še 60 evrov. Pa vprašam: Kaj pa potem, gospa? Potem pa makarone jemo, mi odgovori. Zjutraj take z malo vode, za kosilo jih malo s sladkorjem posujemo (sladkor v vrečicah si naberejo po kakšnih mizah v kavarnah), zvečer pa zabeljene z drobtinami iz starega kruha – če ga imajo. Poglejte, takole jedo ljudje, mi se pa gremo nekaj z dragimi vozili, ki čakajo pred parlamentom, in zneski za reprezentanco, da si lahko nabavijo 15 kg pršuta in 20 viskijev!« se je usul plaz besed iz Ljerkinih ust. Njena pripoved je bila tekoča, saj je rojena pripovedovalka, gostobesedna, polnokrvna. Pravzaprav bi jo bilo veselje poslušati, če le ne bi bila tematika tako presneto obremenjujoča. Ampak tu in tam pa le moramo nastaviti uho za takšne zgodbe, saj preradi tiščimo glavo v pesek in se pretvarjamo, da nam gre vsem skupaj prav dobro. Saj, tako pač lažje preživimo.

Reve smo, reve! Ker je v preteklosti tudi sama dodobra spoznala pomanjkanje, vedno misli na ljudi – če ima kaj odveč, podari. »Ne morem se imeti dobro, ne morem razrezati potice in si narezati pršuta, če pa vem, da nedaleč stran nekdo svojim otrokom govori: 'Pojdimo spat, da ne bomo lačni in nas ne bo zeblo. Tako bomo lažje zdržali do jutri, ko boste v šoli dobili hrano.' To moraš izkusiti, da lahko razumeš. Ponižan si do konca! Je mnogo huje, kot če te slečejo sredi ceste! Medtem ko imajo poslanci za štiri evre krasno kosilo, otroku na šoli tisti ključek za dvigovanje rampe v jedilnici piska, ker mama ni plačala malice. Pobesnela sem, ko sem to videla. Da otrok ni mogel do tiste žemlje in jabolka, ker mama še ni plačala! Gotovo zato, ker ni imela, ne ker bi šla k frizerju ali v opero! Obenem pa cele košare hrane stran mečejo, ker ni higiensko in zakonsko določeno, da bi lahko otrok nesel kos kruha za brata pa še za staro mamo domov! No, to smo mi, Slovenci – reve. Reve smo, reve!« je bila ogorčena Ljerka, ki jo ljudje sicer pohvalijo, ker je glasna in brez dlake na jeziku, vendar jo v isti sapi sprašujejo: A se ne bojiš, da ti bodo penzijo vzeli? »Ljudje božji, treba je povedat, ne moremo samo sedet in čakat! Nevarno da je, mi pravijo. Kje? Zakaj? Bojijo se.«