Tisti, ki še lahko hodijo, v domovih za ostarele živijo kot v hotelu, nepokretni ali dementni pa so prepuščeni sami sebi, plenicam in osvežilcem zraka, saj ni nikogar, ki bi jih peljal iz zaprtih sob. Tako duševno in duhovno pospešeno hirajo. Ne trdimo, da se v domovih ne trudijo, vendar je ves njihov trud le kaplja v morje, pravi naša sogovornica, ki ima mamo v domu že nekaj časa in dobro ve, o čem govori. Domovi za starejše so zaradi zastarelih in veliko prenizkih normativov kadrovsko grozljivo podhranjeni, čeprav je starejših, dementnih in nemočnih, ki nimajo nikogar, da bi skrbel zanje, iz dneva v dan več. Državo moramo prisiliti, da uredi to stanje!

»Moja 88-letna mama Helena, bolnica z demenco, je najprej več kot pol leta obiskovala dnevni center v enem od domov za starejše v Ljubljani. Za tiste, ki ne veste, kaj je to, naj povem, da je to nekakšen vrtec za seniorje,« začne Silvija Novak, njena hči. Okoli osme ure so mamo pripeljali v dnevno varstvo, ob treh popoldne so prišli ponjo. V varstvu je imela mama tudi kosilo in malico. »Nad dnevnim varstvom smo bili navdušeni, saj so za od pet do sedem seniorjev vsak dan skrbeli kar trije posebej usposobljeni ljudje. Vse dopoldneve so nekaj počeli. Tako so se veliko pogovarjali, brali, risali, peli, pletli in včasih tudi pekli pecivo ter vsak lep trenutek dneva izkoristili za sprehod po domskem parku.« Za en dan varstva so plačali 15 evrov, in to s hrano vred. »Srečna sem bila, saj tam osebje razume, da tudi ljudje z demenco radi živijo in da so srečni, če jim kdo napolni dneve z veseljem, dobro voljo in z opravili, ki jih še znajo in zmorejo.«

Starajoča se družba. Ugotavljava, da ima razviti svet poleg gospodarske, begunske krize in čedalje večje brezposelnosti še dve ključni težavi: rodnost se zmanjšuje, življenjska doba pa podaljšuje. »Zato je med oskrbovanci v domovih starejših skoraj polovica oseb z demenco, saj je starost največji dejavnik tveganja zanjo, in takšnih, ki so na negovalnem oddelku, torej imajo to ali ono kronično ali akutno bolezen. Eni in drugi pa potrebujejo 24-urno ljubečo skrb in nego.«

V malo več kot v sto slovenskih javnih in zasebnih domovih ter v posebnih zavodih za starejše je malo več kot 20.500 mest oziroma postelj. V naši državi pa je ta hip evidentiranih približno 30 tisoč posameznikov, ki čakajo na prosto mesto. Poznavalci pravijo, da je v resnici »le« tretjina takšnih, ki bi dom zares potrebovali. »Pa tudi deset tisoč čakajočih ni majhna številka, mar ne?« se sprašuje naša sogovornica. Sicer pa je največ vlog za sprejem v večjih krajih, še posebno v Ljubljani, kjer jih je nekaj nad osem tisoč! Na sprejem, še posebno če želite na negovalni oddelek, imeti svojo sobo ali je vaš svojec oseba z demenco, je treba čakati celo nekaj let. »To je nesprejemljivo,« meni Silvija in se tako kot mi sprašuje, kaj počno na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, kaj na ministrstvu za zdravje, kaj številne zbornice in direktorati, ki naj bi vsi zagotavljali lepo ali vsaj dostojno življenje – tudi seniorjem! »Očitno še niso opazili, da se slovensko prebivalstvo stara in da bo v prihodnjih letih še več ljudi, ki doma ne bodo zmogli več skrbeti zase! Tudi zato ne, ker v naši državi nimamo organizirane mreže pomoči na domu, ki bi bila vsem dostopna in dosegljiva.« Otroci in sorodniki, če jih starejši imajo, pogosto tudi ne znajo poskrbeti za svojo ostarelo in bolno mamo ali očeta, veliko pa jih tega ne zmore, ker hodijo v službo, šolo, stanujejo v drugem kraju itd. Tudi Silvija, ki ima svojo družino, moža, tri otroke in dva vnuka, skupaj z 88-letnim očetom in bratom tega po petih letih ni več zmogla.

Dotik demence. »Zadnji dve leti je moja mama čedalje bolj pozabljala. Najhuje je bilo, da je bila ponoči pogosto budna, zato oče ni mogel niti zatisniti očesa. Podnevi je veliko hodila sem ter tja brez pravega razloga, se gledala v zrcalo in se v njem ni prepoznala. Prepirala se je z osebo v ogledalu. Kar naprej je govorila in spraševala isto … Ko sem jo peljala na kavo, ni več znala povedati natakarici, kaj si želi.«

Naša sogovornica je vedela, da gre za demenco, saj je bila takšna tudi mamina mama. Le da so ljudje takrat rekli, da je to skleroza.»Doma smo se zavedali, da človek z demenco z napredovanjem bolezni čedalje bolj psihično in telesno propada in da je v zadnjem, tretjem stadiju popolnoma odvisen od pomoči drugih.«

Ker sta bila nad dnevnim varstvom navdušena, sta mamo z veseljem dala v dom starejših. Res pa je, da jima njena namestitev v dom ni uspela čez noč. »Sprva smo mamo dali v enega od domov za starejše v okolici Ljubljane, letos pa sva zanjo dobila mesto v slovenski prestolnici, da jo lahko vsak dan obiščeva.« Bila sta presrečna.

Od navdušenja do razočaranja. Zdaj ko njena mama že nekaj časa živi v istem domu za starejše, v katerem je bila prej v dnevnem varstvu, nista več tako navdušena. »Kar nekaj domov za starejše dobro poznam, zato lahko z gotovostjo rečem, da je stanje povsod bolj ali manj enako, da ne rečem nedopustno.« Seveda nikakor ne trdi, da so varovanci v domovih za starejše lačni, žejni, da jih zebe ali da so telesno zanemarjeni. »Lahko pa rečem, da so bolniki z demenco in tisti na negovalnih oddelkih po vsakdanji negi in hrani prepuščeni samim sebi. V večini domov za starejše namreč nimajo nikogar, ki bi te po svoje najbolj ranljive starostnike animiral vsak dan. Da bi skupaj nekaj počeli in bi se v njihovih očeh znova prižgale iskrice ter bi spet začutili veselje do življenja.« Če pa zanje že kdaj kaj pripravijo, praviloma mislijo, da vsi radi poslušajo narodno-zabavno glasbo in ličkajo koruzo. To je spet eden od stereotipov o starejših!

Silvija ugotavlja, zakaj je tako. Ko pride na obisk k mami, številne na maminem oddelku objame, jim da roko in jih prijazno ogovori. »Na njihovih zdolgočasenih obrazih se takoj pokaže nasmeh. Meni pa gre na jok in takrat si rečem, da moram zanje nekaj storiti. Tudi zato sem se odločila, da o tem spregovorim za revijo Zarja,« nadaljuje. In tudi zato je napisala pismo vodstvu doma. »Saj ne rečem, da se v domu, v katerem živi moja mama, in tudi v drugih ne trudijo. Se, a njihov trud je le kaplja v morje!«

Pove nam, da v dopoldanskem času običajno za 25 oskrbovancev z demenco skrbijo tri oskrbovalke, v popoldanskem dve, ponoči ter ob nedeljah in praznikih pa največkrat ena sama! »In vse te ženske, ki so mizerno plačane, vsako jutro – vsaj v domu, v katerem živi moja mama – vse starostnike oprhajo, oblečejo, jim pomagajo pri hranjenju, jim dajejo zdravila itd. Vmes jim še menjajo plenice, jim pomagajo v posteljo za popoldanski počitek, potem jim spet pomagajo vstati, zvečer so jim v pomoč pri slačenju in večerni toaleti …«

Ne more si kaj, da nam ne bi zaupala, da je njena mama, ko je prišla v dom, še sama hodila na stranišče. Dokler je bila doma, ni bilo inkontinence, tudi ponoči je niso poznali. »Takoj ko je prišla v dom, je dobila plenice za stalno, saj je to najpreprostejši način, da ni 'nesreče'. Negovalk in sester je pač premalo, da bi vse starostnike spremljale na stranišče. Zato jim dajo plenice.« Kako se seniorji ob tem počutijo, pa očitno nikogar ne zanima. »Ob tem pa plenice, ki jih praviloma menjajo le trikrat na dan, niso najhujše zlo. Nesprejemljivo se mi zdi, da starostnikov, ki so še telesno krepki in polni življenja, a brez hojce ali invalidskega vozička ne morejo iz sobe, nihče ne pelje na svež zrak.« Ves čas pa razne vonjave preganjajo z osvežilci zraka …

Kadrovska podhranjenost in dolgočasje. »Tisti, ki še sami hodijo okoli, se imajo v domu lepo, saj živijo tam kot na počitnicah v hotelu. Tisti, ki še vidijo in slišijo, se lahko zamotijo vsaj z branjem, poslušanjem radia in gledanjem televizije.«

Še enkrat poudari, da so domovi za starejše kadrovsko podhranjeni. In prav nič ne kaže, da se bodo zastareli in veliko prenizki normativi kmalu spremenili, čeprav se potrebe uporabnikov domskega varstva večajo in spreminjajo.

Zato je naša sogovornica prepričana, da moramo prisiliti državo, da bo dovolila domovom za starejše več zaposlenih in jim bo za to nakazala več proračunskih sredstev. Končno smo država mi vsi. Tudi starejši!

In ne pozabimo: vsi bomo nekoč stari, če ne bomo prej umrli.

Vrste pomoči za starejše

Različni servisi, namenjeni pomoči upokojencem, so v nekaterih mestih dostopni, v drugih ne, a po zahtevnosti storitve si možnosti sledijo nekako takole.

Varovanje na daljavo. To je tako imenovani rdeči gumb, ki se ga nosi kot verižico okrog vratu ali kot zapestno uro. Povezan je s posebnim telefonom in omogoča priklic pomoči 24 ur na dan. Pogoj je, da ima človek doma telefonski priključek. Cene storitve se zaradi različnega subvencioniranja med občinami razlikujejo.

Pomoč na domu. Dobro je razvita predvsem v mestih, izvajajo pa jo različni izvajalci: domovi starejših občanov, centri za socialno delo, koncesionarji zasebniki, zasebniki brez koncesije in drugi. Pomoč na domu, ki jo izvajajo ponudniki s koncesijo, lokalna skupnost sofinancira vsaj v višini 50 odstotkov. Zasebniki so praviloma dražji, a njihovi obiski niso časovno omejeni, kot velja za koncesionarje. Subvencionirana pomoč stane v povprečju od štiri do sedem evrov na uro.

Nega na domu. Izvaja jo patronažna služba, ki je sestavni del javnega zdravstva in sodi med storitve osnovnega zdravstvenega zavarovanja, zato je za zavarovance brezplačna. Pravica do nje pa je zelo omejena.

Dnevno varstvo. Praviloma se izvaja v domovih, tam so posamezniku zagotovljeni socialna oskrba in nega ter zdravstveno varstvo glede na njegovo stanje in potrebe. Cena je približno 70 odstotkov cene polne oskrbe, kar v javnih domovih pomeni od približno 300 do 400 evrov in v zasebnih od 380 do 630 evrov.

Oskrbovana stanovanja. V njih starostnik ohrani zasebnost in samostojnost, obseg pomoči pa je prilagojen njegovim potrebam. Večinoma gre za najemna stanovanja, plačuje se najemnina, oskrbo pa običajno izvajajo bližnji domovi za starejše občane, s katerimi se sklene pogodba. Najemnina skupaj z obratovalnimi stroški je v oskrbovanih stanovanjih različna: od približno 250 za garsonjero, za enoinpolsobno stanovanje 350 evrov na mesec. Dodatne oskrbne in zdravstvene storitve (gospodinjska pomoč, vzdrževanje osebne higiene, prinašanje hrane in podobno) v to ceno niso vključene, saj jih oskrbovanec naroči v skladu s svojimi potrebami in željami. Oskrbovana stanovanja je ponekod mogoče tudi kupiti po tržni ceni, ta možnost pa je odvisna predvsem od investitorjeve odločitve.

Začasni sprejemi. Namenjeni so tistim, ki zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, poškodbe, rehabilitacije po odpustu iz bolnišnice ali začasne odsotnosti svojcev potrebujejo celodnevno oskrbo. Mogoči so na območjih, kjer domovi niso prezasedeni. Če imate denar, lahko svojca za nekaj časa namestite tudi v negovalni oddelek tega ali onega zdravilišča. Domsko varstvo. Cena osnovne oskrbe za zdrave seniorje se v javnih domovih giblje med 500 in 700 evri, v zasebnih pa med 700 in 1000 evri. Cena oskrbe v negovalnih oddelkih pa je v javnih domovih okoli 1000, v zasebnih pa okoli 1300 evrov in več na mesec.