Foto: Jaka Koren

Zaradi miru in spokojnosti narave se Franjo Potočnik na našega očaka rad odpravi ponoči. Dostikrat med potjo sploh ne prižge luči, saj pozna vsak kamenček na poti. Najlepše je ob polni luni. Na vrh Slovenije bi lahko prilezel z zavezanimi očmi, pravi. Novembra je na Triglavu stal že 1024-ič, a še vedno vsakič opazi kaj novega. Posebno čarobno je pozimi, ko sneg riše pravljične skulpture. Kako se človek ob takih prizorih ne bi umiril in naužil lepot, ki jih ponuja narava! Vzponi na Triglav so že zdavnaj postali njegovo življenje. »Hodil bom, dokler bom zdrav!« je prepričljiv.

Kleni enainosemdesetletnik se na vrh odpravi v vsakem letnem času. Najboljši čas je oktobra, ko je manj obiskovalcev, ni neviht in nadležnih muh, narava pa se začne umirjati, a tudi zima ga ne ustavi. V gorah je doživel že toliko, da bi se z njim lahko pogovarjali ves teden, pa ne bi izčrpali vsega. Vsaka beseda sproži novo zgodbo. Nešteto je bilo tudi kočljivih položajev, a naravi zaupa. Tudi takrat, ko se je pod njim utrgal plaz – vrgel se je na tla in se prepustil, pa se je vse srečno izteklo. »Z znanjem in telesno pripravljenostjo se lahko rešiš iz marsikakšnega težkega položaja. Če ti je namenjena drugačna usoda, pa ne moreš ničesar storiti,« skomigne z rameni. Ne, strahu ne pozna, vendar vedno trezno oceni razmere, preden se odpravi. Če se pripravlja k nevihti, se obrne in na to opozori vse, ki jih sreča. »Se je zgodilo, da je dvakrat zagrmelo. Po nekaj minutah se je začelo. Jaz sem se takoj obrnil. Na Malem Triglavu sem srečal osem Čehov in jih prav tako opozoril, naj se obrnejo, hodijo narazen in naj se ne prijemajo jeklenice, če ni nujno potrebno. V gorah strele kar skačejo in se odbijajo.« Zelo je nevarno, sam je strelam na srečo vedno ušel.

Več v Zarji, 11.4.2016