Profimedia

Ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne smo videli in slišali veliko komentarjev, proslav in pričevanj, ampak najbolj so me v eni od TV-oddaj  zadela povpraševanja med mladimi, kako so njihovi predniki preživeli to strašno obdobje. Pojma niso imeli, le eden od mladeničev je vedel, da so nekega strica ubili, ampak sanjalo se mu ni, kdo in zakaj. Na vprašanje, zakaj nič ne vedo, so odgovarjali, da starejši o tem niso hoteli govoriti, čeprav so jih spraševali. Preveč boleče je dregati v takšne stvari, so starši  govorili moji generaciji. Pa tudi nevarno. Vsaj dveh zgodb, ki bi lahko vznemirili javnost, v Jani pred desetletji nismo objavili, zdaj pa ni več razloga, da ju ne bi; večine nastopajočih ni več med živimi.

Moja mama je bila med vojno, komaj osemnajstletna, v službi na pošti v Celju. Partizanom je nosila zaupne telegrame, še pomembnejše pa so bile informacije o telefonskih napeljavah, ki so jih pred napadi na nemške ustanove onesposobili. Nekega jutra, ko je prišla v službo, ji je nemška kolegica namignila, da prihajajo ponjo, če ima kaj spornega, naj se tistega znebi. A je bilo prepozno, listek s številkami telefonskih drogov si je v naglici zataknila za pas. Ko so jo privlekli na gestapo, je prosila, ali sme na stranišče, naj kar gre, so rekli, ampak brez torbice. Listka se je znebila, če bi ga našli, bi končala pred zidom. Tako pa so jo poslali v delovno taborišče v Štore in tam je do konca vojne izdelovala ročne bombe.    

Ironija je bila, da jo je izdala Slovenka, rešila pa Nemka. Veliko let sem potrebovala, da sem iz nje izvlekla to zgodbo, še največ sem izvedela od njenih sester. Kaj je naredila z izdajalko, saj jo je vendar poznala? Nič, je rekla, če bi po vojni povedala, kaj se je zgodilo, bi jo ubili, ni si je hotela nakopati na vest. Le pogledala je ni nikoli več, če sta se slučajno srečali. Kaj vse se je dogajalo na gestapu in v taborišču, sem zaslutila šele iz dramatičnih dementnih blodenj v njeni pozni starosti. Veš, preveč hudo je bilo, da bi drezali v te rane, mi je večkrat odgovorila, ko sem hotela izvedeti kaj več. »Hoteli smo čim prej pozabiti in po štirih letih groze normalno živeti.« Mislim, da so podobne odgovore dobivali tudi moji vrstniki, vsaj tisti, ki so imeli normalne starše. Seveda so bili tudi takšni, ki so si pripisovali tako velika junaštva, kot da bi kar sami končali drugo svetovno vojno.

Priznavalnina

Bilo je tam na začetku osemdesetih let, ko je v redakcijo Jane prispela prošnja družine z neke vasi na Gorenjskem, naj jim pomagamo razrešiti strašno krivico, ki sem jim dogaja. Poskušali so namreč uveljaviti priznavalnino za duševno prizadeto hčer, ki naj bi bila žrtev druge vojne, a so bili vaščani  proti. Pa čeprav je bil njen oče član zveze borcev in je bil za priznavalnino tudi občinski partijski sekretar. Kar je bilo precej ugledno priporočilo. Pri Jani smo zmeraj skušali pomagati ljudem, ki jih sistem izigrava, tudi v časih, ko to ni bilo preprosto in nenevarno, zato sem se odpravila po sledeh nenavadne zgodbe. Moje prvo vprašanje je bilo – zakaj dodatek uveljavljate šele zdaj, ko je prizadeta ženska že v srednjih letih? Odgovori so bili nejasni, pač niso vedeli, niso znali, pa sosedske fovšije so se bali. Bili so prepričani, da bom zapisala zgodbo, kot so jo povedali, in ko sem rekla, da bom povprašala tudi še koga drugega, jim ni bilo prav. Starejši del družine bi se objavi kar odpovedal, mlajši, ki družinske zgodbe očitno ni do potankosti poznal, pa je vztrajal. Le kakšni ljudje odrekajo pomoč za takšno ubogo revo, ki si niti higienskega vložka ne zna sama zamenjati?

Duh je ušel iz steklenice

Kako se je vse skupaj začelo?

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 20, 20. maj 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana