Osebni arhiv

Res je, da ga ni hotel sam privleči s podstrešja, a tudi prav nič grdo ni gledal, ko sem rovarila po njegovi nabito polni omari in tudi še po svoji, ki si jo z vsakim mesecem bolj lasti. Ampak kaj bi to! Še jaz imam kdaj potovalno vročico, pa četudi je to samo pot do Tolmina.

Vso noč je nalivalo in grmelo in bliskalo, poln kovček je zaprt ležal zraven postelje, Janek je večino noči pred odhodom korakal gor in dol, a zjutraj je bil dobre volje. V Tolminu sva napolnila še njegov telefon, čeprav sem si mislila, da tako ne bo klical več kot enkrat v petih dneh. V nahrbtnik sem mu položila še nekaj sladkega, vem, kako rad vse to potem razdeli med prijatelje.

Na avtobusu si je sam izbral sedež, si privezal varnostni pas, učitelj Damjan si je oprtal kitaro in so se odpeljali. Si mislim, da vsi, ki smo ostali tam na dvorišču delovnega centra, ne bi imeli nič proti, če bi bil še za nas kakšen prost sedež, hehe.

Ravno tisti čas, ko so se odpravljali Janek in prijatelji na morje, se jih je usmililo tudi nebo in prenehalo je deževati. Po njihovem odhodu pa je začelo ulivati kot iz škafa. Gledala sem v sivo nebo in zavese dežja ter drobno točo, meglo in kotanje vode na cesti in skoraj odplavala proti domu. V mislih so se mi vrtele podobe izpred nekaj dni, ko sem opazovala bele oblake, ki so se rojevali na vzhodni strani Tolmina nad gorami kot beli kupčki. Čutila sem vročino tistega dne, ki me je obdajala na parkirišču. Strmela sem v bele gmote visoko nad mano in nenadoma se mi je zazdelo, da je po nebu priplaval velik bel polž, drugi oblak je imel obliko stroja, žerjava, kot da koplje med zgoščenimi vodnimi hlapi, ki jih je poslala v nebo Soča, da bi se lahko vrnili vanjo. Potem sem zagledala oblak v obliki velikega belega kodra v skoku, še bele kroglice iz njegove dlake sem videla na  tačkah …

revija Jana

Skoraj bi lahko stavila, da sem takšne oblake spet zagledala na fotografiji, ki so jo poslali naši otroci in njihovi učitelji, ko so danes prispeli na morje. Oddahnila sem si. Lahko si mislite, da sem skoraj oribala barvo s telefona, ko sem ga prelagala iz roke v roko in razmišljala: bi poklicala Janeka, ga ne bi poklicala …? In ga nisem! Kar ni slabo za malo ostarelo mater z, včasih tudi malo, razrahljanimi živci, hehe. Tako se pač zdi!

Vsako leto, ko se je Janek odpravil na morje, sem oddivjala na vrt in si prisegla, da bom v teh dneh iztrgala še vragu rep. Kar pomeni, da bom opravila delo za naprej in za nazaj. No, doslej tudi sem, letos pač ne! Deževalo je vse dni, bolj ali manj. Neko jutro je pred dežjem legel na travnike vonj sveže pokošene trave in se pomešal z težkimi jutranjimi meglicami, ki so se dvigovale iz Soče. Praskalo me je po grlu in pomislila sem na Janeka ter njegovo alergijo. Jaz sem razumela, da bo tudi težka sapa postala lažja, ko se bom odmaknila od vode. Janekova alergija pa ne izgine skoraj celo leto, ker vedno nekaj cveti in leta po zraku.

Odnosi

Onkološka bolnica št. 6196: Hladni objem strahu

Tudi tako deluje empatija: kako se počuti šele Janek, ko mu iz nosu teče voda, zjutraj se zbudi z zalepljenimi trepalnicami in rdečimi očmi, pokašljuje in kiha, morda pa tudi čuti pritisk v sinusih? Zdaj sem se že tudi naučila, da včasih niti tablete za alergijo, ki jih jemlje skoraj vse leto, ne pomagajo. Zato se izogibava, če je le mogoče, pokošenim travnikom in tudi tistim, na katerih je te dni polno prelepih ivanjščic, ripeče zlatice, ki se v vazi doma bolje obnesejo od prvih, pa navadne kislice, s katere sva z Janekom osmukala vsak po en listek in ga pojedla, črna detelja cvete zdaj in seveda trpotec, pa še mnogi drugi.

Ko sem videla, da se je Janek ojunačil in me posnemal, ko sem zgrizla list kislice, sva jo mahnila v Bavšico in nabrala vršičke kopriv. Tudi skozi rokavice so me fino opekle, vam pa povem, da je iz njih nastala super špinača. Res je, da nisem veliko govorila o tem, da bova jedla koprive. Tudi Janek ima nanje kakšen slab spomin, ko so ga kdaj opekle po nogah. Špinača, takšna ali drugačna, Janek je spet malo razširil svoj krog jedi. Kar me je seveda zelo razveselilo. Vem, da se nikoli ne naveliča svojih nekaj izbranih jedi, se pa jaz naveličam kuhati vedno znova enako hrano.

Ampak da ne bi bilo preveč sprememb v enem dnevu, sva se zvečer spet pogovarjala, kaj je jedel v svojem delovnem centru. No, zraven kruha in čaja, ki ju uporablja za mašilo, da bi bila radovedna mama čim prej zadovoljna z odgovorom. Pa pravi Janek: »Mineštra.«

Novice

Oda ženskemu pogumu - kdo briše žensko zgodovino na Slovenskem?

Gotovo ni bila prvič na jedilniku v petih letih, odkar hodi v delovni center. Očitno se je nekaj spremenilo v njegovem dojemanju in doživljanju hrane. Kislica, koprive in mineštra! Neznansko sem se razveselila vseh treh novih reči!

Vem, morda se komu zdi to zelo banalno! Janekovi vrstniki zdaj načrtujejo svoje potomce in se jih veselijo, se veselijo konca šolskega leta, nekateri se odpravljajo z njimi celo na valeto, izbirajo srednjo šolo …, jaz pa naredim cel traktat  o kislici, koprivah in mineštri?

Skupaj živimo na tem svetu, a naša življenja so nekoliko različna. Zagotovo pa ne načini doživljanja sreče, veselja, zadovoljstva, morebiti tudi preseganje rutine, širjenje meja lastnega sveta …

Vzroki za vse to pa niti niso tako pomembni, ali ne?

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 20, 20. maj 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana