Revija Zarja

Ali se namenoma delajo norca iz nas državljanov ali pa so pač povsem nespodobno nesposobni! Pa nimam v mislih Janše, Črnkoviča in Krkoviča. Vsakomur, ki pri nas uspe postopke tako zavleči, da zadeve zastarajo, pade sekira v med. Davkoplačevalci, ne krivi in ne dolžni, vse poplačamo. Vse po zakonu. In po zakonu je pri nas marsikaj.

Na obrate me je spravila razsodba v zadevi Mateja Raščana. Danes – domnevno in za naivne – reven kot cerkvena miš, svoj čas pa grobar Dela Revij in gameljske tovarne Rašice, gospod, ki je državo in z njo vse nas davkoplačevalce oskubil za najmanj 11 milijonov evrov. Ker, saj veste, česar ne plača tisti, ki zagoni, plačamo davkoplačevalci. Druge in drugih ni. Lopovi pa gredo v osebni stečaj. In jim prav nič ne manjka. Vse po zakonu.

Skratka, tip je priznal, da je kriv, in sodniki so skesancu dosodili štiri leta. Na odprtem oddelku zapora na Dobu!!!??? Direktno! Še ne tako dolgo tega, ko je na Dob prikorakal Igor Bavčar, je direktor zavoda razložil, da si je prestajanje kazni na odprtem oddelku treba zaslužiti s pridnostjo in delavnostjo na zaprtem oddelku. A Mateju Raščanu ni bilo treba. Celo Janez Janša je moral pred preselitvijo na odprti oddelek tri dni preživeti na zaprtem. Matej Raščan ne. Skratka, Matej Raščan si je s priznanjem krivde pridobil privilegije, ki jih drugi nimajo. Hilda Tovšak je morala za premestitev na odprti oddelek prestati polovico kazni, torej od štiri od osem let. Pa ji osebnega okoriščanja sploh niso dokazali in je, potem, ko je videla, kako to gre, krivdo priznavala kar po tekočem traku. Ne vem, kako lahko sodišče nekoga pošlje na odprti oddelek, preden ugotovi, koliko od tega oškodovanja, vsega skupaj so našteli za 34 milijonov, je končalo v njegovem zasebnem žepu? Tožilec je rekel, da ne ve, da pa se govori o hotelu na Zlatiboru. Ja, »govori« se o hotelu, ki ga je leta 2011 kupil za tri milijone evrov (vir: Delo), in o luksuznem stanovanje v Ljubljani (vir: RTV SLO). Človek bi pričakoval, da domet sodišča vendarle presega govorice. Kazen bi morala biti odvisna tudi od tega, koliko je skesanec stlačil v svoj žep. Oziroma kam je vse poskril. Raščan je bil 74 kaznivih dejanj osumljen že leta 2013 in je imel več kot dovolj časa pospraviti vse, kar bi mu lahko zasegli. In danes ga gotovo ne skrbi, kako in od česa bo živel, ko bo spet zamenjal svoje stalno prebivališče. Ker na odprtem oddelku v resnici lahko počne vse, kar bi tudi doma.

Razumem, da so odprti oddelki za mnoge zapornike pomoč pri vračanju v življenje. Vem pa tudi, da so zapori nekaj, s čimer storilci kaznivih dejanj odslužijo svoje grehe, svoj dolg družbi. Če pa to po sodobnih doktrinah niso več, bi bilo bolje kriminalce, ki niso obsojeni zaradi krvnih in nasilniških dejanj, pustiti kar doma, v hišnem zaporu, in s sledilno elektronsko zapestnico na roki. Davkoplačevalci bi kar precej privarčevali. Na odprtem oddelku imajo obsojenci na voljo domala vse, kar bi imeli tudi doma. Vse sodobne komunikacijske naprave, proste in nenadzirane izhode, tudi svoje avtomobile imajo. Trije obroki so prilagojeni njihovim verskim in osebnim preferencam, seveda tudi dietam, če je treba. Skratka, vse po pravilniku o prestajanju zapornih kazni. Poskrbljeno je za zdravstveno oskrbo. Čakalnih dob ni. Če delajo, tudi za dopust in pokojninsko dobo.

Slovenski zapori menda niso med najdražjimi, a vseeno davkoplačevalce zapornik dnevno stane okoli 70 evrov. Kar je, mimogrede, precej več, kot če se greste namakat v toplice. S polnim penzionom, kopanjem in savnanjem vred. Za štiri leta bivanja na odprtem oddelku bomo tako davkoplačevalci za Raščana plačali dobrih sto tisoč evrov. Participirali bodo tudi tisti, ki jim dolgov in plač nikoli ne bo vrnil. Ni čudno, da Nizozemci »uporabnikom« bivanje v zaporih že zaračunavajo.

Pa mi recite, ali res ne bi bilo bolje, da bi Raščana in njemu podobne namesto na odprti oddelek na Dobu spravili v hišni zapor. Zaradi mene lahko tudi za osem let. Če drugega ne, vsaj za pranje gat in čufte bi moral sam plačati.