Revija Zarja

Letos bom kuhala za božič, za silvestrovo pa nikakor, sem objavila že kakšen mesec pred prazniki. Ker običajno kuham za božič in za novo leto. Zmeraj se najde kdo, ki pride rad jest. V zameno za steklenico vina, ki ga moramo ves večer hvaliti, in škatlo doma narejenih piškotov, ki so praviloma tako trdi, da jih po praznikih razbijem z macolo in iz njih naredim kokosove kroglice. Sem hudobna? Seveda sem. Ker mam dost. Po praznikih sem ckrnjena kot pes in potrebujem nekaj dni dopusta, da pridem k sebi. Cenjeni soprog se je z veseljem strinjal, ker ima ob praznovanjih sveto dolžnost – skrb za pijačo in pomivanje posode. Sploh pa ni nobenih meni ljubih kandidatov za silvestrovanje. Potomca gresta s prijatelji, babica k prijateljici na morje, midva pa si bova pripravila kaj preprostega, prižgala sveče in priljubljeno muziko, nazdravila bova z vinom, ki je po najinem okusu in ne po okusu gostov, in imela se bova prav fino. Razen o polnoči, ko se bodo začeli ognjemet in detonacije petard, takrat bova pobegnila v klet, kjer pravzaprav tudi ni tako slabo. Pred prazniki sva imela dopust in jo temeljito pospravila, našla sva na desetine steklenic, ki so jih prinesli obiskovalci, in iz njih naredila arhivsko zbirko, pav lepo je videti.

Ampak idila ni trajala dolgo. Svakinja je zelo ljubeznivo vprašala, ob kateri uri se bo začelo pri nas eno tistih čudovitih, enkratnih, neponovljivih srečanj z vrhunsko kuhinjo in fantastičnim vzdušjem. Sicer naju nikoli ne povabi, ker nima časa, ker ne zna kuhati, ker ima premajhno stanovanje in tečne sosede. Lahko pripelje na našo zabavo svojega (zelo bogatega) sorodnika iz Avstralije in njegovo ženo? Da bi videla, kako se znamo Slovenci poveseliti. Ne, sem rekla zelo odrezavo. Kako da ne, se je začudila. »Ti si vendar tako družabna in gostoljubna! In tako rada spoznavaš nove ljudi. Mislila sem, da te bosta Avstralca, on še komaj tolče kaj slovensko, strašno zanimala!«

Žal mi je, ampak s cenjenim soprogom greva silvestrovat v Turčijo, sem rekla, ravno sem listala neke turistične ponudbe in se mi je oko ustavilo na prelepem hotelu z bazenom. Zakaj pa ravno tja, se je zadrla v telefon, mar nimajo ptičje gripe? To je bilo že davno, sem odvrnila, potem pa ošpice, je pribila.

»Prav, bom pa sama pripravila zabavo,« je siknila. »Mi lahko poveš, kaj je to slovenska kuhinja? Ona dva aborigina bi rada poskusila kaj našega!« Kdaj ju je pa nazadnje videla? Sta hudo požrešna? Niti ne, suha sta kot pajka. Ampak če lahko kje kaj zastonj pojesta, stlačita vase vse, kar jima dajo. Torej?

Hm, naša kuhinja je po pokrajinah precej različna, sem se izvijala. Goveja juha in potica sta skoraj vse, kar nas druži. Celo praženega krompirja ne marajo povsod. Morda pa bi vzela kakšno knjigo o slovenski nacionalni kuhinji, sem ji svetovala. Spet je odložila slušalko, zato pa je pozvonil babičin mobilni telefon. Nekaj časa je poslušala, potem pa se je zadrla: »Ne morem ti pripraviti zabave, ker grem na morje, kaj pa hočem drugega, ko pa gresta onadva v Turčijo in bosta pustila onemoglo babico samo,« je lagala. K sreči je prisluškovala mojim lažem. Hitro sem poklicala cenjenega soproga in mu zabičala, naj reče sestri, da med božičem in novim letom odpotujeva. Me je že klicala, se je zasmejal. »Pa sem ji rekel, da mi pripravljaš nekakšno presenečenje. Ona pa je besno odvrnila 'prekleta Turčija'. Na srečo sem molčal.«

Zdaj imamo problem – za praznike se je treba nekam skriti, da naju ne bodo izdala razsvetljena okna. V klet, se je domislil cenjeni soprog, prižgala bova kalorifer in načela vinski arhiv, pa kakšno suho klobaso. Prvega januarja pa tako ali tako greva po babico, torej ni nevarnosti, da se povabijo na novoletni kosilo, je koval zaroto, jaz pa sem se spraševala, kako se bom drugo leto pravočasno kam povabila. Pa naj oni silvestrujejo v kleti.

Objavljeno v reviji Zarja Jana št. 53, 30. 12. 2019