Revija Zarja

Leto gre h koncu. Odlično je, ko smo skupaj, odlično je, ko je hiša polna, živa, glasna. Kako zelo so si različni ti najini vnuki. Eden že malo odrašča, najmlajša govori kot navita, vsi pa so vsak po svoje enkratni in neponovljivi. Vsako leto, ki se dobro konča, z veseljem in olajšanjem pospremim. Če smo zdravi – ali pa vsaj nismo nič bolj bolni kot pred letom –, je bilo to dobro leto. In le upam, da jih bo še nekaj.

Prijateljičina mama jih ima že blizu 90. Do pred nekaj meseci je bila neverjetna. Vozila je avto, sama vzdrževala hišo in velik vrt, če je bilo treba, je kaj postorila še za »ta mlade«. Račune je sama plačala, računalnik ji ni delal težav. Skratka, kadarkoli sem jo videla, se mi je zdelo, da ni čisto iz mojega sveta.

Potem pa se je zgodilo. Neroden korak, malo smole in v trenutku je postala negibna. Najprej nekaj tednov v bližnji bolnišnici, potem še dva meseca v negovalni. In zdaj jo pošiljajo domov.

Svojcem so povedali, da gospa nikoli več ne bo samostojna. Čeprav je že nekaj let na čakalni listi v dveh domovih – saj veste, za vsak primer –, zanjo ni prostora. In kaj zdaj?

Problem je znan, a v resnici se šele, ko se zgodi tebi in tvojim, prav zaveš, kako brezizhoden je lahko tak položaj. Je že res, da se nesreče dogajajo, a vsi upamo, da ko se tako rekoč čez noč skupaj zgodijo starost, bolezen in nemoč, vendarle obstajajo rešitve. Bodimo realni. Če govorimo o 90-letnih starših, govorimo tudi o domala 70-letnih otrocih!? Koliko pa, mislite, jih je še toliko pri moči, da lahko 24 ur spodobno negujejo negibnega človeka?

Ko je postajalo jasno, da bo mama po prihodu iz bolnišnice potrebovala 24-urno pomoč, sem prijateljico mirila, da ni panike, ker ljudi, ki živijo sami in ne morejo skrbeti zase, nobena bolnišnica ne pošlje kar domov. Da jaz to vem, ker se je pred dvajsetimi leti nekaj podobnega zgodilo moji teti, in so jo iz bolnišnice peljali naravnost v najbližji dom. Če takrat nikomur ni padlo na pamet, da bi jo negibno poslal samo domov, njene mame danes tudi ne bodo. Sploh ker danes vemo, kaj so človekove pravice. Vsi jih imamo, od še nerojenih do pokojnih. Tudi najhujši kriminalci. Živali bodo ravnokar čuteča bitja. Kako lahko sploh pomisli, da bodo njeno mamo kar prepustili usodi!?

Ni mi verjela. In imela je prav. Sistem mame ni zavrgel, jo je pa odpustil. In zdaj ne vedo, ne kod ne kam. In niso edini. Le kaj je z nami, ljudje? V zadnjih dvajsetih letih smo imeli pet vlad. Vodili so jih Rop, Janša, Pahor, Cerar in Šarec. Pet relativno mladih gospodov, ki – v politiki ali od nje – še vedno kar dobro živijo. Vtis je, da je ta individualna naravnanost nasploh smoter in cilj vseh naših izvoljenih poslancev in politikov nasploh. Sploh če gledate, kaj se dogaja v parlamentu. Obstati! Čim dlje in za vsako ceno. Primerjati parlament z otroškim vrtcem je žaljivo. Za otroški vrtec.

Šarec pravi, da bomo na dolgi rok vsi mrtvi. Gotovo. Bojim pa se, da dolgoživost takih vlad, kot je sedanja, pomeni »krajšoživost« državljanov. Saj razumem, s starci so sami stroški.

P. S.: Tole ni ravno novoletna čestitka, je pa odraz razmer, v kakršnih živi kar precej ljudi. In je tudi pojasnilo k uvodu v to pisanje. Voščilo v duhu »da bi bilo prihodnje vsaj tako, kot je bilo iztekajoče« je iskreno in dobro voščilo. Zame že. Če je tudi za vas, vam voščim še na mnoga taka! Če ni, vam voščim lepše in boljše.

Vsem pa srečno 2020!

 Objavljeno vreviji Zarja Jana št. 53, 30. 12. 2019