Mateja Jordovic Potocnik

Veliko upov je bilo položenih v knjigo Tokrat bo drugače, ki jo je oblikovalka interierjev Saša Kveder izdala pred dvema letoma in pripoveduje o tem, kako mati doživlja sinovo bolezen, odvisnost od drog. Kako se bori, kako si pomaga, da po padcih, grdih sanjah vedno znova vstane. Po dveh letih, ko je njena osebna izpoved postala javna, je morala ponovno čez peklenski krog. Do zdaj najtežji.

Ji je žal, da se je izpostavila? Srečali sva se dvakrat. Obakrat je deževalo, a se je potem zjasnilo. Ob vsej bridkosti je ohranila smisel za humor in veliko mero optimizma. Njen moto je bil in ostaja: »Ne, ne predam se.« Skuša živeti za danes in jutri. Najbolj od vsega pa si želi naglas zavpiti in še napisati: »Tokrat JE drugače!«

Smisel za humor je še ohranila. Kadar jo kdo vpraša, kako si, Saša ustreli, ne da bi se kaj posebej poglabljala: »Dobro, sonček je, pa novo torbico imam, make up in frizuro, ves dekor baročne fasade.« Če jih zanima še naprej, pove na pamet, ne da bi razmišljala, še: »No, pa tudi pri projektih interierja delam, pa še novim izzivom sem se predala, relativno sem zdrava. Ni slabo. Kaj bi več?« Pa je res tako – po neprespani noči, grdih sanjah in oblačnem jutru, ko razmišlja o sinu, njegovi nejasni prihodnosti? Po obiskih sina v zaporu, s katerih se vrača potrta in sključena? Po težkih telefonskih pogovorih s sinom in tudi materami, ki so v podobni stiski? Po praznini, ki zeva v domu, odkar sin ne prihaja več domov? Vse to je potisnila nekam globoko v predal in ga zaklenila. Tistega dne, ko sva se srečali, se je odločila, da ga bo vseeno odklenila in pogledala vanj.

· Večerna rutina

5 stvari, ki bi jih pred spanjem morala narediti vsaka ženska

Začarani krog se je ponovil

Povedala je, da se je goreče upanje prelilo v peklenski začarani krog, ki se je ponovil v še hujši obliki. Pove, da se je prav ob izidu knjige pred dvema letoma sin vrnil iz zapora. Bil je to čas upanja, novih začetkov, a tudi takrat ni zmogel. Čeprav nerada, se spominja tistega sončnega poletnega junijskega dne. Bilo je tri mesece po izidu njene knjige Tokrat bo drugače. Ta sončni dan je spet omračil njeno življenje. Omeni glasbeni paviljon v parku Zvezda, ki ob glasbenikih pogosto gosti tudi fante in dekleta z roba.

Kot se lepo izrazi Saša, »tiste, katerih glasba izzveni in se sprevrže v pogovore o drogi: kaj, kje, kam in po čem«. Prav v tem paviljonu ga je spet zagledala, si pomela oči, ali prav vidi, saj naj bi bil na zdravljenju, k čemur sta ga z možem tri mesece spodbujala in pripravljala v domačem okolju. »Kolena so se mi zašibila, umaknila sem se v bližnjo knjigarno in tam zaposlena gospa mi je sočutno ponudila roko in kozarec vode«. Zakaj jo je ponovno tako pretreslo?

Opazovala je sina skozi okno knjigarne. Upanje se je v sekundi sesulo v prah. Ne samo pogled nanj, ampak tudi dejstvo, da je bil v zdravstveni ustanovi, kjer Sašo že dolga leta vsi poznajo in je niso obvestili ob sinovem odhodu. Počutila se je ponižano.

Nisem ne človek ne mati, le birokratsko dejstvo. Nedotakljivost polnoletnih oseb in popolna brezčutnost do staršev gresta z roko v roki: fant je polnoleten, za mater nam ni mar!

Sin se odtlej ni več želel vrniti domov. Pogoltnila ga je cesta. Sledili so predoziranja, urgenca, bolnišnica, nazadnje v neskončnem obupu kraje, in te so ga privedle v zapor. Na neki način na varno. Pred drogo in samim seboj.

Mediji so dvorezen meč

Zdaj so časi, ko mnogi ljudje čutijo, da bi svojo stisko zapisali, pokazali na rešitve, ki so njim lajšale pot. Pišejo avtobiografije, romane, ko svoje like posojajo knjižnim junakom, da bi dali ven, kar se je zavozlalo, da bi ubesedili, se osvobodili. Kakšno izkušnjo ima s tem Saša? Njena knjiga je doživela precejšen odziv. Pravi, da je nastopanje v javnih medijih, ki jim je sicer hvaležna za odziv, lahko tudi dvorezen meč. Svet droge in odvisnosti je neke vrste senzacija, za mnoge še vedno nekaj eksotičnega, nekaj, kar je daleč stran, nekaj, česar ljudje nočejo, a jih zanima. Resnično se nas pa dotakne le toliko, kolikor smo v to osebno vpleteni, pove.

Mateja Jordovic Potocnik

Izpostavljanje javnosti seveda prinaša tudi komentarje vseh vrst, od spoštljivih in razumevajočih do nesramnih in obtožujočih. Pa vendar ima vsakdo pravico do svojega mnenja, a le v mejah spoštljivosti, razen če je  njihov namen raniti že ranjeno osebo. »Moja knjiga ni bila napisana s ciljem senzacije, ampak je osebna izpoved ženske, matere iz vaše soseščine. Ni bil moj namen, da se postavim v vlogo trpeče in obupane matere, ampak da s svojim primerom opozorim na vse grozljive posledice uživanja drog, da podam roko in bližino staršem, ki živijo to kruto realnost.«

Saša je tudi primer ženske, ki se trudi, da v življenju vendarle išče lepo, da je ne pogoltneta žalost in brezup. Sama sem ji med pogovorom večkrat iskreno rekla, da se mi zdi lepa, pa nekako to najraje presliši, ker prav ta podoba, ta njena, kot sama reče, »na videz pokončna vloga in pojava«, mnoge zmoti in tudi v tem najdejo priložnost za obrekovanje in nalaganje krivde ter zabadanje noža v odprte rane.

Knjiga jo je tudi marsičesa naučila, tega na primer, da se zdaj zaveda, da ni mogoče vplivati na življenje drugih ljudi, pa čeprav dobronamerno, in pričakovati kakršnokoli spremembo. »Edino, kar vsak posameznik lahko stori zase, je, da si osmisli svoje lastno življenje, najdragocenejši dar, ki smo ga prejeli, ki pa ima, žal, tudi omejen rok trajanja.«

Osebna rast

Spomini Anite Ogulin na otroštvo, polno trpljenja

In vendar reči življenju DA

Težko je opisati bolečino ponovnega propada, omrtvičenost v svoji nemoči, a vendarle še najde moč, da gre naprej. Sledi novim izzivom in ciljem. Nekaj teh, kot so umetnost, arhitektura, zgodovina in potovanja, je nedavno združila in uresničila tako, da se je izobrazila za licencirano nacionalno in lokalno turistično vodnico, z željo, da radovednim in vedoželjnim popotnikom po srcu prenese nekaj znanja o Ljubljani. Pa tudi o deželah, ki so blizu njenemu srcu, kot je na primer sosednja Italija. La vita é bella, vsaj kdaj pa kdaj. Zato je blagodejno, da ustavimo svoj korak, da nam življenje ne spolzi mimo, medtem ko se pehamo za cilji, kaj vse bi še morali, majhne priložnosti za veselje, ki nam dajejo moč za nova upanja, pa prezremo.

Včasih je hodila mimo lepih hiš in trgov (po Ljubljani), ne da bi si vzela čas in si dovolila raziskovati, kaj skriva njihova notranjost in preteklost. Zdaj pa postaja ne le Ljubljančanka po nazivu, ampak tudi poznavalka vseh kotičkov mesta in njegove bogate kulturne dediščine, kar ji daje priložnost, da tudi druge ljudi, bodisi domačine ali pa tujce, seznanja z lepotami Ljubljane.

In tako je v svojem »novem« videnju ljubljene Ljubljane kot ženska in mama opazila, da imamo tri spomenike pogumnim ženskam in materam, na Kongresnem in Pogačarjevem trgu ter ob predsedniški palači na vogalu Erjavčeve ceste. In sicer materam, ki so med vojno protestirale in se borile proti nasilju okupatorja. Ob tem pa razmišlja, da so tudi matere otrok, odvisnih od drog, na neki način živi spomenik trpečih prič in žrtev brezizhodne situacije. Vojne drog in denarja, ki vrti ta svet. Kaj niso ti otroci žrtve, ki padajo v tej vojni?

Eno samo trpljenje

In kako je s sinom, jo vprašam na koncu. Leta delajo svoje, pove Saša. Spomladi je dopolnil 35 let. Pravi, da se ne želi več vračati v preteklost. Vnos nadomestne substance »terapije« je zmanjšal že skoraj na ničlo. To mu daje novo upanje, a ga je hkrati strah prihodnosti. Izgubljena leta se ne povrnejo nikoli več. In rad bi nam vsem sporočil, da mu ni lahko. Je eno samo neskončno trpljenje. Ne znamo si niti predstavljati in bolje je tako.