Prijateljici Ann Williams (ni njeno pravo ime) sem zatrdila, da jo bom podpirala v odločitvi, čeprav nisem prepričana, da je prava. Posvojiti hoče sedemletno punčko, žrtev spolne zlorabe.

Prijateljici Ann Williams (ni njeno pravo ime) sem zatrdila, da jo bom podpirala v odločitvi, čeprav nisem prepričana, da je prava. Posvojiti hoče sedemletno punčko, žrtev spolne zlorabe. »Da dam otroku priložnost,« pravi. 
 Ann, univerzitetna profesorica in vodilna strokovnjakinja na svojem področju, je stara nekaj čez štirideset let, samska, z meteorno kariero za sabo. Jutro začne z enournim tekom, kot dokazuje njeno izklesano telo, večji del časa pa preživi pri raziskovalnem delu, kar je samotarski poklic.

 Njeno zasebno življenje je zaznamovala želja po otroku, vendar nima sreče s partnerji. Zadnji, tudi univerzitetni profesor, jo je pustil, ko je omenila otroka, prejšnji, ki jih je iskala po internetu, niso bili nič boljši. Prijatelji smo ji namigovali, naj gre na počitnice brez zadržkov, a je prepoštena.
 Pred dvema letoma je začela postopek za posvojitev otroka. Posvojitev iz tujine je grozovito draga, v Britaniji pa je to procedura z vrsto omejitev in socialnih delavcev, ki potencialnim staršem vohajo po zasebnosti, jih izzivajo, ocenjujejo in izločajo dvomljivce. Socialna delavka je redno prihajala v stanovanje in dvomila, da bi Ann lahko skrbela za otroka, češ da je »za dobro mater preveč uspešna«. Kdo drug, na primer jaz, bi jo vrgel ven, Ann pa je potrpela, obnovila kuhinjo in prosto spalnico preuredila v otroško sobo.

 Na začetku tega leta jo je socialno skrbstvo potrdilo in ji dalo, mislim, dve leti, da si izbere otroka. V vprašalniku o značilnostih zaželenega otroka je tudi kategorija »spolno zlorabljeni«, kar je Ann odkljukala. Ko so ji začeli pošiljati kataloge s podatki otrok, jo je pritegnila sedemletna punčka iz londonskega predmestja, druga od petih otrok. Najstarejšo je imela mati z drugim, potem pa še štiri s sedanjim možem. Možak je zdaj v zaporu, ker je sedem let zlorabljal pastorko, ko pa je bila ta v bolnišnici, se je spravil na naslednjo, takrat štiriletno lastno hčer, najbrž z vednostjo matere. Na londonsko policijo so sicer prihajali anonimni klici, češ da ima na računalniku otroško pornografijo, vendar ne policija ne socialni delavci niso ukrepali.
 Odkrili so ga po naključju s tiralico avstralskega Interpola, ki je presekal tamkajšnjo pedofilsko verigo. Na zajetih računalnikih so našli pornografske fotografije, in te so jih vodile do londonskega naslova. Oče je spolne akte s hčerkicama fotografiral, slike prodajal in z izkupičkom družino vodil na lepše. Otroci so zdaj v reji. Najstarejšo je zloraba zlomila, za drugo, ki se boji moških, pa je socialno skrbstvo iskalo adoptivno mater, samsko žensko. To bo moja Ann, »če jo bo komisija potrdila«, pravi, »kar bo 8. oktobra«. Po nekaj srečanjih v spremstvu socialnih delavcev se bo punčka preselila k njej. V prvih dveh tednih se mora Ann odločiti, ali sta si všeč, potem ima še obdobje, ko si lahko premisli, dokler ne pride dan, ko ji sodišče dodeli otroka, ki prevzame njeno ime.

 V prvih mesecih punčka ne bo hodila v šolo, ampak bo morala Ann ostati doma in jo učiti, da »se navežeta«. Dobi porodniški dopust, kar je osemnajst tednov polne plače, potem pa le mizerno podporo. Socialno skrbstvo ju bo nadzorovalo z vrsto omejitev. Dlje časa ne sme imeti obiskov, lahko jo srečamo le na sprehodih. Opustiti bo morala jutranji tek. In obe, punčka in nova mamica, bosta leta hodili na psihoterapijo.
 Povabila sem jo na večerjo. »Eden mojih zadnjih večerov v mestu za vrsto let,« je rekla. In še: »Mi boš na steno otroške sobe narisala živalce, da razveselim svojo punčko?«
Jana 35, 1. 9. 2009