Shutterstock

Ivica Flis Smaka, zdravnica

Zarja

Smejte se in zaspite vsaj ob 22. uri!

Specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine s širokim zaledjem znanj iz vzhodnih medicinskih znanosti skuša s celovitim pristopom vsakemu zagotoviti aktivno in kakovostno življenje brez bolečin. Poudarja, da se nekateri rodimo z več, drugi z manj energije. A zelo veliko je odvisno od našega sloga življenja. Vse, kar pojemo, se zlaga v telo. Vse, kar doživimo, nas oblikuje. Velik vpliv ima tudi genetika in predvsem stanje mame oziroma staršev v času oploditve in nosečnosti. Ključne nepravilnosti, ki so nas pripeljale v sivo cono utrujenosti, nergavosti, nespečnosti, splošnega slabega počutja, je treba odpraviti. »Treba je živeti skladno s samim seboj in s svojimi cilji, ob tem pa nikdar pozabiti na radosti, igro in smeh. Dolgotrajno ponočevanje in redno delo v nočnih izmenah izrazito okvarita naše zdravje, močno porušita hormonsko dogajanje in ritem delovanja telesa. Podobne posledice imajo alkohol, težke droge, debelost in odvisnost od ogljikovih hidratov. Na drugi strani se panično izogibamo maščobam, ki jih telo v resnici nujno potrebuje – seveda v zdravi obliki in primerni količini (maslo, jajca, slanina, mast …). Zelo pomembno je, da gremo v posteljo dovolj zgodaj, najbolje z mrakom oziroma temo, a najkasneje do desete zvečer, spimo v temi, najbolje osem ur na noč. Le tako se vklopita produkcija in obnova nočnih hormonov (testosteron, melatonin, rastni hormon), ki so med najpomembnejšimi stebri našega zdravja.« Med te vsekakor prišteva poleg dobrega spanca vsakodnevni vsaj enourni sprehod, približno 10.000 korakov, vendar se nanj ne odpravimo s povsem polnim želodcem. Svetuje, da si urnik sestavimo tako, da bo v njem dovolj prostora za prilagajanje in sprejemanje nepredvidenih dogodkov. »Tudi prilagajanje različnim situacijam velja za znak kakovosti in dolgoživosti.«

Sanela Banović, zdravnica

Mateja Jordović Potočnik

Želim, da ste kronično zadovoljni

Poudarja, da so v našem vsakdanjem življenju pomembni objemi in seks. Njena največja strast je govoriti o emocionalnih možganih, ljudi in njihovo domišljijo želi motivirati, da se dotaknejo endorfinov (hormonov sreče) okoli nas. Njen cilj je, da bi do leta 2020 vsi skupaj ovrgli mračno napoved o depresiji kot bolezni številka ena razvitega sveta in da se ta v Sloveniji ne bi uresničila. »Želim, da bi v Sloveniji izpeljali čustveno revolucijo. Če ljudje niso zadovoljni s svojim življenjem, naj nekaj spremenijo. Kdaj bodo izpeljali to spremembo, pa je njihova odločitev.« Čeprav ji pravijo zdravnica, ki zdravi z objemi, poudarja, da je klinično depresijo treba zdraviti z zdravili. »Objemi so lahko podporna terapija, še bolje pa se obnesejo kot preventiva. Ko sem bila leta 2007 v Švici, sem sodelovala v raziskavi, ki je dokazala, kako močno na ljudi vpliva človeški dotik. Poleg objemov so lahko zelo zdravilne besede, vse pa se začne z mislimi – lepe besede brez strupenih misli so najboljše superživilo. Možgani se odzivajo na besede in hranijo z njimi. Misli močno vplivajo tudi na naš imunski sistem. Možgani imajo zmožnost, da se lahko spreminjajo. Zato nikoli ni prepozno, da se začnemo spreminjati. Ko se odločimo, da bomo začeli drugače živeti, se bodo možgani na to spremembo prilagodili. Za spremembo bodo potrebovali samo tri tedne. In ko mi ljudje razlagajo, da nimajo časa zase, jim povem, da je 24 ur ogromno in da nam ni treba ves čas samo bezljati naokrog. Ničesar nam ni treba narediti takoj, vse lahko počaka.« Le ljudje ne čakajo, zato se družite z najbližjimi, pogovarjajte se s prijatelji, negujte stike. In vzemite si čas za seks, ljudje smo hormonska bitja. V tako čudoviti deželi, kot je Slovenija, preprosto ne bi smelo biti toliko depresivnih ljudi. »Preveč zahtevate od sebe in preveč se naprezate. Življenje vam ne bo ponudilo ponovitve, zato si vzemite čas zase zdaj in pustite krivdo, naj se z njo ukvarja zgodovina!«

Mag. Urška Battelino, psihoterapevtka

Oosebni arhiv

Uspešni smo toliko, kolikor so uspešni naši odnosi

Ljudi uspešno vodi skozi labirinte nezavednega, da premikajo meje in podirajo boleče pregrade, ki se jim ne moremo izogniti, saj jih nosimo s seboj v našem nezavednem, o njih pa pripovedujejo simptomi, ki jih na zavedni ravni ne prepoznamo. »Podpira jih sodobna družba, ki je usmerjena v izogibanje vsemu bolečemu, v zameno pa ponuja potrošništvo z obljubo hitre poti do sreče, zdravja, zadovoljstva in ljubezni (predvsem do sebe). Navkljub hitremu zadovoljevanju potreb se veča odtujenost ljudi, s tem pa tesnoba, depresija, osamljenost in nezadovoljstvo, ki prekrivajo pravo bolečino spodaj. V procesu podiranja bolečih pregrad moramo stopiti v bolečino in jo preseči ter tako začeti proces odraščanja, ki pa boli, saj pomeni izgube. Odrasla pozicija posameznika prinese odgovornost do sebe in celotne družbe ter pomeni možnost izbire in sodelovanje, kar pa je že skoraj izginilo v sodobni družbi individualizma.« V življenju nas najbolj zaznamujejo zgodnji odnosi, te ponotranjimo in s temi ponotranjenimi figurami prehajamo skozi odraščanje v vse druge odnose, kjer se vedno znova ponavljajo stari vzorci, preoblečeni v nove drame. Ozaveščanje teh bolečih prenesenih vzorcev nam pomaga preseči drame ter na pogorišču starega zgraditi nove, bolj zadovoljujoče odnose, kot smo jih poznali. Uspešni smo samo toliko, kolikor so uspešni naši odnosi.

Prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, psihiatrinja

Revija Zarja

Veste, kdo ste in kaj hočete?

Najprej moramo ugotoviti, zakaj imamo občutek, da imamo premalo energije, pravi izkušena psihiatrinja in profesorica.  »Lahko, da ima človek že sicer malo manj energije, večinoma pa si naložimo in hočemo preveč, tudi drugi od nas želijo preveč. Logično pa je, da ima dan samo 24 ur, in moramo jih nekako razporediti. Pri takih ljudeh je najboljši odgovor: manj je več. To pomeni, da je treba vklopiti redukcijo izčrpavanja.«

Potem so tu ljudje, ki imajo občutek, da nimajo nobene energije, zato ker imajo čisto premalo kondicije. So tudi takšni, ki pretiravajo pri crkljanju samega sebe in se čisto preveč čuvajo. »Na koncu so takšni tako brez psihofizične kondicije, da še živijo težko. Če se naporu nenehno izogibamo, na koncu izgubimo sposobnost za napor in napor postane življenje samo. Pri takih je treba uravnovesiti crkljanje z določeno stopnjo nelagodja in napora ter povečevati psihofizično kondicijo, odpornost.«

Tretji tip ljudi so tisti, ki na zunaj povsem dobro živijo, na prvi pogled imajo urejeno življenje, vendar opravljajo delo, ki jim ni pri srcu, v resnici bi si želeli delati nekaj povsem drugega. »Rešitev zanje je globoko v sebi poiskati odgovor na vprašanje, kaj bi res iskreno radi počeli. Velikokrat je njihov odgovor: pa saj sploh ne vem, kdo sem in kaj hočem. Ti ljudje so pozabili nase in se zelo bojijo, da bi naredili kaj po svoje, raje poslušajo druge. Da je nekaj narobe, se pokaže tako, da jim peša energija, telo se upre, pojavijo se bolečina, utrujenost in nezadovoljstvo, za katero sploh ne veš, od kod prihaja. Živiš življenje nekoga drugega.«

Pika Rajnar, predavateljica metode tapkanja (EFT – Emotional Freedom Techniques) pri mednarodni organizaciji AAMET

Revija Zarja

Razpustite čustvene vozle

Po izobrazbi sicer učiteljica matematike v zadnjih letih predano sporoča in dokazuje, da si lahko s tapkanjem vsak pomaga sam. »Prvi korak k izboljšanju našega vsakdana je, da si jasno priznamo, da je v našem življenju nekaj narobe. Dokler mi o tem govorijo drugi in mi svetujejo (običajno z najboljšimi nameni, a iz svojega videnja in iz svoje izkušnje, ki ni vedno nujno enaka moji), se ne zgodi nič omembe vrednega. Nekateri si izberejo pomoč usposobljenih ljudi, drugi dolgo časa zbirajo teoretično znanje, tretji prisegajo na načine, s katerimi si lahko pomagajo sami. Metoda EFT je eden od takih načinov – prvenstveno je mišljena kot orodje za samopomoč, pri hujših pokopanih travmah, ki slej ko prej privrejo na površje, pa je lažje in hitreje, če se tapka v paru z izkušenim izvajalcem.« Omenja, da imamo v potlačenih čustvih zastonj skladišče energije, samo odkleniti ga moramo znati. »O pomembnosti energijskih pretokov za telo vemo čedalje več. Kot primer naj navedem splošno sprejeto dejstvo, ki sploh ne drži: da se človeški dojenčki rodijo pri devetih mesecih zato, ker bi bila kasneje njihova glavica prevelika za prehod čez porodni kanal. Resnica je ta, da materino telo zmore 'pridelati' dovolj energije za življenje obeh – nje in otroka – samo do določene točke v razvoju otroka in ne poljubno dolgo. Ko 'poraba' preseže 'pridelavo', se telo mame začne pripravljati za spremembo, za porod, in običajno je to ravno pri devetih mesecih. V življenju si prav vsak od nas nabere mnogo neprijetnih izkušenj, dogodkov, šokov, vsakovrstnih čustvenih ran in mnogi rečejo, da brez tega ni mogoče v celoti odrasti. Izkušnje seveda potrebujemo, a naše telo jih skladišči tudi še takrat, ko nam ne služijo več – ljudje s cmokom v želodcu hodijo na obiske v bolnišnico, starši raje ne gredo na roditeljske sestanke, udeleženci hujših prometnih nesreč raje zavijejo po drugi cesti kot po tisti, kjer se je nesreča zgodila. Zakaj? Saj dogodek je vendar minil, kajne? Energijska motnja, ki je po dogodku ostala v telesu, je fiksna in trajna in se ne predela sama od sebe. Ohranjanje te motnje v telesu zahteva svojo energijo – večja ko je motnja, več energije telo potrebuje za to, da jo ohranja, in sčasoma nam energije začne prav občutno primanjkovati. S tapkanjem lahko razpustimo te vozle in sprostimo to, kar nam v bistvu vsem pripada – svojo lastno energijo, svoje veselje do življenja.«

Objavljeno v Zarji št. 41, 9. 10. 2018.