Revija Zarja

Dobili sva se v Izoli, kjer živi zadnja leta, ko se je tudi upokojila in se ji je življenje precej spremenilo, pa tudi umirilo. Pogovor s to damo je pravi balzam, navdih, pa tudi ura resnice. Sprva je bila nekoliko zadržana, nato pa osupljivo iskrena. Kar težko je bilo verjeti, ko je povedala: »Bila sem punca z blazno slabo samopodobo. Seveda vse to izvira iz otroštva. Odrasla sem v tipični ljubljanski meščanski družini, kjer je moralo biti, vsaj na videz, vse kot  iz škatlice. Moj oče je bil zelo lep in načitan človek, obenem pa zelo patriarhalen moški, ki si je želel sina, dobil je pa hčer. Bil je strog in je znal 'vzgajati' tudi bolj trdo,« se je spominjala. Veliko ljubezni, mehkobe in nežnosti, ki jo potrebuje vsak otrok, je dobila od none in nona.

Ko se labod počuti kot grdi raček. »Bila sta pravi zgled ljubečega para. Ženske pred drugo vojno, sploh če je mož zaslužil dovolj, običajno niso delale, moj nono pa je nono, ki je bila zelo razgledana, podjetna in uspešna ženska, celo podpiral, da je hodila v službo v založniško podjetje. Bila sta ljubeča drug do drugega, kadar sem bila pri njiju, sem velikokrat videla, kako je nono nežno objel nono, ko se je smukala okoli štedilnika in kuhala kosilo. Od njiju sem dobila tisto pravo sporočilo o zreli in globoki partnerski ljubezni,« je pripovedovala Alenka, ki so je močno zaznamovali tudi očetova želja, da bi bila sin, doseganje popolnosti na vseh področjih, stroga domača pravila in vzgoja, ki ni dopuščala niti najmanjšega ugovarjanja. »Trudila sem se in trudila, da bi bila dovolj dobra, pa nisem nikoli dobila priznanja, kaj šele pohvale. Otrok se zato počuti, kot da je z njim nekaj narobe. Meni pa se je še zdelo, da nikamor ne sodim. Ne glede na to, da sem bila rada urejena od glave do pete, sem se med občasnimi izhodi s prijateljico na sok v znan ljubljanski lokal, kjer so se zbirali mladi, počutila, da ne spadam poleg in da je z mano nekaj narobe, da si ne zaslužim mesta med njimi. Fantje so me gledali, jaz pa sem mislila, da vsi iščejo samo moje napake. Vse punce so se mi zdele lepše in boljše od mene.« Ker jo je veselilo delo z mladimi, se je vpisala na pedagoško fakulteto in postala učiteljica. In ker se domača zgodovina rada ponovi, napake pa delamo tako dolgo, da se iz njih nekaj naučimo, se je njena zgodba od doma ponovila v njenem prvem zakonu.

Preberite še ...

· Začetki na Petrolu

Se še spomnite, česa ste se naučili na vaš prvi delovni dan?

Več v Zarji št. 11, 13. 3. 2018.