revija Jana

 Res je, da sem se v preteklosti po službeni dolžnosti pogovarjala s kar nekaj psihoterapevti in prav vsi so imeli lične, elegantne sobe s tistim pregovornim kavčem, nekaj lončnicami, knjižno polico in osvežilnikom zraka. Z mojo psihoterapevtko pa sediva v večji sobi stare meščanske hiše nekje v centru Ljubljane, v sobo navkljub zaprtim oknom neprestano vdira glasen promet s ceste. Obe sediva na navadnih lesenih stolih, med nama je majhna neugledna miza, na kateri je škatla s papirnatimi robčki, ki jih trošim ob vsakem obisku. Tolažim se, da očitno nisem edina, saj napol prazna škatla robčkov zagotovo ni čakala samo name. Okoli naju je še kup enakih stolov, razvrščenih v krogu, kajti za mano jo čakajo skupinske terapije. Vedno sedem na isti stol, čeprav si vsakič rečem, da bom zanalašč sedla na drugega. A potem me noge avtomatično vodijo k stolu nasproti nje, kot natrenirani konji, ki tudi miže najdejo svoj hlev.

Trema in nelagodje ob prvem obisku sta se v hipu razblinila, ko sem začutila pomirjeno in neobsojajočo energijo sogovornice. Moja psihoterapevtka je tako kot jaz vedno oblečena v krilo. To mi je všeč. Prvih nekaj obiskov sem mislila, da gre za naključje, zdaj pa vidim, da tudi moja terapevtka tako goji svojo feminilnost in ne misli, da je vsakodnevno nošenje hlač izraz emancipacije. Ker ne želim jemati antidepresivov, sem se obrnila nanjo po pomoč, da mi pomaga prebroditi težke dneve, ki me kdaj spravijo tudi na kolena. »Verjamem, da o antidepresivih kroži kup nepreverjenih oziroma zmotnih trditev,« razloži rjavolasa psihoterapevtka. »Ena od njih je, da te antidepresivi 'osrečijo', druga, da te omamijo ali prinesejo pozabo, in tretja, da te spremenijo tako, da nisi več ti. Nič od tega ne drži. Ne drži, da postaneš odvisen od njih, in tudi to vaše, nočem kemije v svojem telesu, ni čisto ravno tako, kajti to danes počnemo na vsakem koraku, s prehrano, oblačili, kozmetiko, zrakom, vodo … Poleg tega pa je največji kemijski laboratorij prav naše telo, ki nas zalaga s hormoni, stokrat bolj zasvojljivimi od najtrše droge. To zlasti velja za tako imenovane hormone sreče in stresne hormone. A ko je naše hormonsko ravnovesje porušeno, rušimo lastno kemijo prav zato, ker ne jemljemo tablet, ki bi nam pomagale ponovno ozdraveti.«

»Pa vseeno nočem,« odgovorim. »Če ne bo šlo brez njih, okej, jih bom pač jemala. Zavedam se, da sama ustvarjam te paranoične misli, češ kaj vse se bo še zgodilo in ali bom speljala tole izkušnjo najboljše zame. Ne verjamem, da so tablete najboljša rešitev zame, zato pa sem tukaj pri vas. Že leto in pol se vsakodnevno ukvarjam z enakimi težavami, in to me počasi sesuva. Za povrh imam težave z bivšim soprogom, ki mi je odtujil najina otroka, družinsko sodišče pa že štiri leta paca in kima tistemu staršu, ki je bolj agresiven, manipulativen in ima več denarja.«

»Pravo na žalost ni pravica,« reče moja psihoterapevtka, »ampak na koncu vedno zmaga pravica. V to morate verjeti. Morda je pravica počasna, je pa vedno neizprosna. Ampak tukaj niste zaradi svojih otrok, tukaj ste zaradi sebe.« »Ja,« rečem, »zaradi sebe. Tudi zbolela sem zaradi tega, ker se ves čas ukvarjam z drugimi namesto s sabo. Ta bolezen mi je dala priložnost za nov začetek, da se na novo spoznavam.« »Kako to mislite?« »Zadnje mesece se, recimo, ukvarjam s tem, kaj sploh rada jem,« rečem. »Dvajset let sem kuhala samo to, kar radi jedo otroci in mož. Slednji je hotel vsak dan jesti meso, pa ga je dobil. Družini sem se prilagajala, meneč, da bomo tako vsi srečni. Napaka, šele zdaj to vidim. Tako se zdaj, na primer, učim, ko res nimam nobenega apetita in se mi čisto nič ne je, da se ne sprašujem zaskrbljeno, kaj bi danes radi jedli moji ljubčki, temveč kaj bi rada jedla Katarinca.«

»Katarinca? A to ste vi?« me vpraša z nasmehom. »Ste tako poimenovali svojega notranjega otroka?« »Ma, ja,« zajecljam rahlo v zadregi, »saj vem, da je butasto. Sploh se mi pa kocine postavijo pokonci, kadar me kdo tako pokliče. Na srečo me še nihče v življenju ni, haha. Očitno nisem videti kot kakšna Katarinca,« se zasmejim na ves glas. Iz torbe potegnem plišastega medvedka, ki ima roza pentljo okoli vratu. »Tole je Katarinca,« pokažem medvedko in se spet zasmejim. »Zadnjič sem bila pri svoji bioenergetičarki Barbari. Zadnjih nekaj mesecev hodim k njej. Tako brez energije sem bila, da sem najprej njo prosila za pomoč.«   (se nadaljuje)

Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 13, 28. 03. 2023.

revija Jana