Mlademu Janu Lajovicu je življenje teklo kot namazano – bil je odličen učenec, dijak in študent z uspešno nogometno kariero, priljubljen med prijatelji in dekleti, iz urejene družine, obetali sta se mu uspešna služba in prihodnost, kakršno bi si marsikdo želel. A je vseskozi čutil, da mu nekaj manjka; da si ne želi udobja, po kakršnem hrepenijo drugi. Iskal je, dokler ni prišel na kmetijo nad Litijo. Zdaj je zadovoljen: »Življenje se mi je povsem spremenilo!« 

Po precej strmi in od nedavnega deževja razriti makadamski cesti, ki se odcepi od glavne vaške ceste nedaleč od Litije, sva bila s fotografom nagrajena: odprl se nama je prelep razgled na hišico vrh hriba s pripadajočima senikom in kozolcem, pod njimi se je bohotil travnik s sadnim drevjem in velikim novim permakulturnim vrtom, vse to pa je obkrožal gozd. Zabojčki sveže obranih jabolk ob hiši so opozarjali, da obiralec ne more biti daleč stran. In res, že naju je pozdravil nasmejan fant sijočih oči, z lasmi, spetimi v čop, in kljub deževnemu dnevu bosih nog. »Že leto in pol sem bos,« nama je razložil, nato pa pokazal nove sandale, ki jih je izdelal po napotkih z interneta iz primerno obrezanega kosa usnja in črne vrvi. »Te imam za v mesto, da si malo zaščitim podplate,« se je nasmehnil. Povabil naju je v prijetno domovanje – obnovljeno in opremljeno za manj kot tisoč evrov, in nama postregel s toplim čajem iz pravkar natrgane melise,  za mizo v sobi z veliko kmečko pečjo.

Mestno življenje, ne, hvala. Prve izkušnje z življenjem na kmetiji si je nabral kot otrok pri družinskih prijateljih, ki so imeli kmetijo. Že takrat je sanjal, kako lepo bi bilo živeti v taki razširjeni družinski skupnosti s prijatelji. A kazalo je, da bo šla njegova življenjska pot v povsem drugo smer. Uspevalo mu je v nogometu, blestel je v šoli. »Dolgo sem mislil, da bom študiral pravo, imel same desetke, kasneje pa kariero v znani odvetniški hiši,« se je smejal. Pa se je čez noč premislil ter vpisal filozofijo in zgodovino na filozofski fakulteti. Proti koncu študija – štiri letnike je naredil v roku, prejemal je namreč Zoisovo štipendijo – se je ogrel za azijske filozofije in filozofijo religije. »Odtlej sem bral samo še to,« je povedal. »Mestno življenje me je vedno bolj odbijalo. Nisem si mogel zamisliti, da bi hodil v službo z določenim delovnim časom, kot tudi ne, da bi mi nekdo narekoval, kaj naj počnem. Iskal sem način, kako živeti, da bi lahko sam razpolagal s svojim časom in imel hkrati dovolj za preživetje.«

Na kmetijo. Lani mu je prišla pod roke knjiga Nare Petroviča  Človek: navodila za uporabo. »To je bilo tisto, kar sem vse življenje iskal – naravno sobivanje! V njegovi knjigi sem prebral, da imamo ljudje težave s hrbtenico tudi zato, ker smo obuti. Tudi jaz sem jih imel, zato sem se takoj odločil hoditi bos. Ko sem čevlje sezul, se nisem več obul in se nisem spraševal, ali je to dobro ali ne. Ko nekaj naredim, enostavno ne gledam več nazaj. Začel sem spati na tleh, se zdravo prehranjevati, čepeti na stranišču.« S tremi prijatelji je ustanovil društvo Sintropija (društvo za razvoj telesa, uma in duha). »Eden od prijateljev je otroke učil gimnastiko in delal bioterapije po Zdenku Domančiču; sam sem naredil prvo stopnjo. Društvo smo ustanovili, da bi to počeli tudi uradno. Ko smo začeli iskati prostor, smo se odločili za kmetijo.« Eden od njih je videl oglas za oddajo kmetije nekomu, ki bi jo vzdrževal in se ukvarjal s permakulturo. »Vsem je bila zelo všeč, hitro smo se odločili!« Načrtovali so, da jo bodo uredili v bivalno-izobraževalni center.  

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 39, izid: 24.9.2013).

---