Mateja Jordović Potočnik

O drugem tiru, železnici med Divačo in Koprom, ki bi jo idealno sestavljala dva nova tira, premetavamo besede debelih deset let. Zdaj so povzdignili glas naši ugledni pravniki, ekonomisti, gradbeniki in finančniki ter se združili v Svet za civilni nadzor projekta Drugi tir. Ker jim ni vseeno za dogajanje v naši državi, ker ne želijo spet gledati ponikanja milijonov davkoplačevalskega denarja, so že preučili obsežno dokumentacijo, zahtevali devet svežnjev dokumentov in odgovorov na enajst tehtnih vprašanj. O drugem tiru in prebujanju civilne družbe smo se pogovarjali z dr. Markom Pavliho, enim od vidnejših članov sveta. Delujejo dobronamerno, pošteno in državotvorno – v svojem prostem času in brez plačila.

Namen sveta, trenutno s 25 člani (med njimi Miroslav Marc, Emil Milan Pintar, prof. dr. Jože Mencinger, prof. dr. Jože P. Damijan, Stanko Štrajn, Robert Sever, dr. Marko Pavliha), vendar se strokovnjaki še pridružujejo, je poleg nadzora tudi klic po prebujenju civilne družbe. Do zdaj so si izmenjali na stotine elektronskih pisem in porabili precej časa, a kot pravi naš sogovornik, kjer sta volja in energija, je tudi moč. »Kadar odpove politika, je pravica in moralna dolžnost civilne družbe, da ugotovi vzroke, jih predstavi javnosti in pomaga urejati določeno vprašanje. Že vnaprej pa smo napovedali, da naš namen ni zaviranje projekta, temveč odstranjevanje nelegalnih in nelegitimnih ovir za njegovo čimprejšnjo uresničitev ob upoštevanju okoljevarstvenih zahtev in pričakovanj prebivalcev.«
Najprej želijo jasno ugotoviti, kakšno obliko graditve drugega tira pripravlja vlada, kako ga namerava izvesti in kakšne mehanizme nadzora bo uporabila, da se preprečijo zlorabe, kot so se na primer pojavile pri projektu Evropskega interesnega združenja (EGIZA) v Trstu. Zaradi neodgovornega delovanja Družbe za razvoj infrastrukture (DRI) pri projektiranju proge Trst–Divača mora namreč naša država iz svojega proračuna Evropski uniji vrniti 12 milijonov evrov, k temu pa bomo verjetno morali dodati še stroške plač in do pet milijonov evrov kazni zaradi neizpolnitve nalog po sklepu Evropske komisije.

Nujnost drugega tira najbrž ni vprašljiva? Čeprav je minister za infrastrukturo Peter Gašperšič pred časom izjavil, da tega tira ne bomo potrebovali še 40 let …
Dvomljivcem priporočam, da si preberejo izvrstno analizo tveganj, povezanih z nezgraditvijo drugega tira, ki so jo pripravili profesorji Damijan, Groznik in Zgonc. Ob nadaljevanju sedanje dinamike pretovora v koprskem pristanišču bo popolnoma izkoriščen že do leta 2019 ali najpozneje leta 2022, zaradi zasičenosti obstoječega prvega tira pa se bo pretežen del (približno 80 odstotkov) tovora, ki bi bil sicer namenjen v Koper, preusmeril v sosednja pristanišča, predvsem v Trst in na Reko, manjši del, ki bi vseeno prispel v koprsko pristanišče, pa se bo preusmeril na ceste.

Drugi tir je nujen zaradi gospodarskega (prihodnost koprskega pristanišča) in okoljskega vidika – ali lahko to malo podrobneje razložite oziroma opozorite še na kakšen vidik, na katerega pozabljamo?
Nezgraditev drugega tira bi povzročila tri skupine gospodarskih in širših družbenih učinkov: prvič, izpad pretovora in prihodkov za slovenske logiste zaradi preusmeritve blagovnih tokov v sosednja pristanišča; drugič, preusmeritev blagovnih tokov z železnice na cesto in s tem diferencialni učinek na prihodke železniških in cestnih prevoznikov ter povečane negativne širše eksterne družbene učinke; in tretjič, zadušitev rasti transportno-logistične panoge in s tem dolgoročni izpad prihodkov in delovnih mest v tej panogi. Kot ugotavljajo omenjeni avtorji, bi lahko v letih 2026–2055 nastalo od 210 do 240 milijonov ton izpada pretovora in prevoza tovora oziroma bi nastala izguba treh milijard evrov.

Je za tak projekt treba imeti novo podjetje, družbo 2TDK? Ali ni to izvedljivo že v okviru obstoječih zavodov, služb, agencij?
Takšno podjetje je popolnoma nepotrebno. Če bi mu vlada želela prepustiti vodenje investicije graditve drugega tira, bi moralo biti ustanovljeno kot javna gospodarska družba po posebnem zakonu, ne pa kot gospodarska družba po Zakonu o gospodarskih družbah. Osnovni kapital je milijon evrov in je v 10-odstotni lasti Republike Slovenije, predvidena pa je še dokapitalizacija iz proračuna v vrednosti 200 milijonov evrov, kar je silno sumljivo. Država naj bi na 2TDK prenesla kapitalske naložbe v Luki Koper in Slovenskih železnicah, potem pa naj bi to podjetje dobilo koncesijo za graditev drugega tira. S prenosom kapitalskih deležev bi 2TDK postal večinski lastnik obeh izjemno pomembnih gospodarskih družb, če pa bi jih prodal tujim investitorjem, bi tako dejansko zapravili vitalno prometno-logistično infrastrukturo in posledično našo izjemno prednost zemljepisnega položaja, ki nam za zdaj še omogoča trženje logističnih poti po slovenskem ozemlju.

Je lažje in bolj iskreno delovati v okviru civilne družbe kot v politiki?
Civilnodružbeno delovanje na vseh področjih je prihodnost. Zaradi strankokracije se političnim strankam slabo piše in v zelo bližnji prihodnosti bo treba iznajti druge načine upravljanja tako države kot človeške družbe nasploh.
Nezaupanje v politične stranke se kaže tako na evropski kot na svetovni ravni, tudi število neodvisnih kandidatov narašča povsod. Največkrat pa so zakonodaje po svetu takšnim pristopom izjemno nenaklonjene, na oblast se je lažje povzpeti s politično stranko. Potem se začne dogajati, da stranka deluje kot samostojen organizem, ki začne s časom žreti svoje lastne otroke, tiste neposlušne, ki se ne priklanjajo strankarskemu prvaku in ne spoštujejo strankarske hierarhije. Če jo, jih to pripelje do funkcij, sicer so izvrženi. Tako je vse več posrednikov med volivci in odločevalci. Aktivni državljan oziroma civilnodružbeno delovanje sta veliko svobodnejša. Včasih me ljudje vprašajo, kaj mi je treba tega – poleg vseh drugih obveznosti. Gre za notranji klic. Slovenijo imam izjemno rad in ni mi vseeno, v kakšni državi živim, zato se moram po svojih najboljših močeh truditi, da tej domovini pomagam. Zdi se mi, da sem zaradi narave svojega poklica še posebno poklican k temu: sem učitelj in prav je, da tisto, kar predavam svojim študentom, počnem tudi v praksi. Ukvarjam se z etiko in moralo, zato se mi zdi tako delovanje pogoj, da človek lahko razmišlja.

Pred pol leta sem nekoga izmed cenjenih akademikov pobarala, češ, ali ni naša intelektualna srenja malce zaspala, nekam pretiho so! Potrdil mi je, da je že nekoliko obupal.

Sam na srečo še nisem obupal, čeprav me včasih prevevajo črni občutki, češ, saj se nič ne da. Vendar je že Dante v Božanski komediji napisal, da so tisti najbolj temačni prostori v peklu rezervirani za brezbrižneže; za tiste, ki jim je vseeno. Med pravniki bi opozoril na dve obliki delovanja: na tiste, ki se obračajo po vetru in svetujejo po naročilu, in na tiste druge – pasivneže, ki se ne zmenijo za širše družbeno delovanje, obdelujejo samo svoj vrtiček. To se mi ne zdi prav, saj je pravo ena od ved, ki spadajo med »poklicane«. Biti pravnik je tako kot biti zdravnik, duhovnik, politik ali učitelj.

Od nekoga, ki se s plačo 500 evrov komaj prebija iz meseca v mesec, ne moremo pričakovati aktivizma.

Aktivizem človeku vzame veliko časa, zato se z njim lažje ukvarjajo tisti, ki imajo uveljavljeno kariero in jim ni treba skrbeti za osnovne življenjske potrebe, kot sta služba in stanovanje. Nas bodo pa z veseljem podprli. Zagotovo je ena ključnih težav naše družbe revščina.

Jaz bi raje dejala nedostojno plačano delo.

Tako je in vsekakor krivična porazdelitev bogastva na našem planetu. Kako lahko govorimo o človekovem dostojanstvu kot temeljni človekovi pravici, če 248.000 prebivalcev Slovenije prejema največ 6000 bruto na leto – to je 500 evrov bruto na mesec! Seveda bodo takoj prišli odgovori, da je med temi veliko takih, ki toliko dobijo le navidezno in služijo na črno … Seveda je treba dregniti v te probleme, ampak največkrat potegnejo kratko poštenjaki. Še vedno trdim, da so tisti, ki zlorabljajo sistem, v manjšini.

Vrnimo se k drugemu tiru – v Skandinaviji in na primer Avstriji naj bi bilo običajno, da so taki infrastrukturni projekti popolnoma transparentni, njihov potek javnosti popolnoma znan!

To drži, in običajno se financirajo z javnimi sredstvi. Pri nas pa so ustanovili nebulozno podjetje 2TDK, ki meče senco na vse skupaj. To podjetje kaže na to, da stvari niso transparentne zaradi čudnih razlogov, zato moramo krepiti pritisk in seznanjati javnost.

Aktivno državljanstvo kot aktivni nadzor.

Uresničujemo ustavno določbo, da ima oblast ljudstvo. Smo dodatna veja oblasti, ki pa bi morala dejansko biti prva. Poskušam uresničevati Platonovo misel, da nismo rojeni le zase. Tudi od množice društev in organizacij po naši državi pričakujem v prihodnosti več konkretnega delovanja navzven.