Včasih se kaj vtisne v spomin za večne čase, meni se tu in tam v misli prikradejo sporočila iz umetniških del, pa je čisto vseeno, ali so bila ustvarjena po resničnih dogodkih ali pa so izmišljena. Eden takšnih je film Gospodu z ljubeznijo, v katerem je mladi in čedni (in temnopolti) Sidney Poitier igral učitelja brez izkušenj, ki so mu naprtili razred odraščajočih zgub, njihov edini motiv je bil, da čim prej končajo obvezno šolanje. In se vržejo v življenje, ki jim zaradi pomanjkljive vzgoje in izobrazbe ni ponujalo nič dobrega. Prizori, kako jih je učitelj motiviral in kako je podivjana mularija spoznala, da se bo morala za lepše življenje kar precej potruditi in da to vendarle prinaša veselje in zadovoljstvo, se neizbrisno vtisnejo v spomin.

Pred dnevi so nas raziskovalci razveselili s sporočilom, da so naši petnajstletniki na koncu devetletke med najboljšimi učenci v državah OECD, še posebej v naravoslovju, umetniški vtis pa precej pokvari spoznanje, da šole ne ljubijo oziroma da ne uživajo pri pouku. Še bolj ne marajo šole samo nizozemski vrstniki. Je to, da dobri učenci ne marajo pouka, logično? Spominjam se dogodka pred nekaj leti, ko smo izbirali znanstvenico leta. Prosili smo vodstvo bežigrajske gimnazije, naj nam pošlje toliko punc, ki so že okusile znanost, kolikor je znanstvenic, da jim bodo izročile šopke in plakete. Prizor je bil takle: na prizorišče so priskakljale razigrane smrklje, oblečene po najstniški modi, pri najboljši volji nisi mogel na njih odkriti nič zamorjenega in piflarskega, čeprav so bili seznami njihovih dosežkov s tekmovanj in iz projektov osupljivi. Kakšna radost, ko so odkrile, da je kar nekaj znanstvenic z doktorskimi naslovi tudi z bežigrajske gimnazije! Pa še brez nadzora so prišle, smo opazili. Motili smo se. Z njimi je bila pomočnica ravnatelja, ki pa ni čutila nobene potrebe, da bi se kazala, razkrivala, kdo je, ali celo komandirala učenke. Šele po prijaznem pisemcu po prireditvi smo ugotovili, da je bila tam. Si lahko človek predstavlja boljši odnos med učitelji in učenci?

Po navdušujočih komentarjih o razgledanosti naših pubertetnikov smo se kakopak takoj lotili učiteljev, ki da so krivi, da naši šolarji ne marajo šole. Gotovo ne znajo dovolj motivirati učencev, kajne? Naj se potrudijo, da se mularija ne bo samo uspešno učila, ampak naj to počne z ljubeznijo in strastjo! Križana gora, a se bomo spet spravljali na slabo plačane učitelje, ki jim hočejo za povrh natlačiti v razrede še več učencev? Ali ne bi rekli kakšne še o starših, ki so v evropskem merilu tudi nekaj posebnega? Raziskave namreč kažejo, da se učitelji po bolj in manj razvitih državah od naše pritožujejo, kako starši nočejo sodelovati v učnem procesu in da vse prepuščajo šoli. Pri nas je težava dvojna: imamo starše, ki se premalo brigajo za učence, še več pa je takšnih, ki se preveč vpletajo v šolo, saj so se o sposobnostih svojega otroka pripravljeni prepirati do onemoglosti. Neredki hodijo v šolo kar z odvetniki, predvsem pa pritiskajo na svoje otroke, ki morajo uresničevati njihove želje in zahteve. In ne svojih. Morda pa imajo učenci radi šolo, sošolce in (ne boste verjeli) celo učitelje, kljub temu pa jih je šole groza, ker morajo nenehno poslušali nerganje staršev, ali so že vse postorili in zakaj ne, zakaj niso najboljši, ko pa bi lahko bili, česa vsega ne bodo smeli, če rezultati ne bodo vrhunski, kakšnega poklica si nikakor ne smejo izbrati, če hočejo biti bogati in srečni ... in tako dalje.