Življenje je polno nerazumljivih majhnih čudežev: leta 2007 so Matta Damona razglasili za najbolj seksi moškega. Na vsem širnem svetu. In ženske tega sveta so (zelo osuplo) rekle: PROSIM?!

Ne se hecat. Matt Damon je: odličen igralec (kljukica), prijazen z novinarji – sem ga srečala in je res (kljukica), skromen in prijeten (kljukica). Ampak seksi? Matt Damon? Ah, dajte no.

Damon (ki tudi ni skrival presenečenja) je reviji People napisal zelo prijetno pismo (»Starajočemu se predmestnemu očetu ste neznansko požgečkali ego.«), sodelovanje pri članku pa je gladko odklonil (»Če privoliš v sodelovanje pri čem takem, potem se moraš pri tem zabavati, jaz pa mislim, da ne bi bil prav zabaven.«).
Matt Damon, najdolgočasnejša zvezda na svetu. No, ena najdolgočasnejših. In najbrž niti ne bi bil užaljen, če bi mu to rekli, ker tako podobo načrtno goji. »Če bi kdo hotel fotografirati moje življenje, bi po enem dnevu umrl od dolgega časa. Tu se Matt uči svoj tekst. Tu Matt v knjižnici raziskuje svojo vlogo. Nekaj ur tega, pa bi jo popihali domov.«
Ampak dolgčas vas hitro mine, ko ga gledate na platnu, ali kot je rekel neki kritik: »Njegovi filmi niso bili vedno uspešnice, vsi pa so bili zanimivi.« Gledalci, se zdi, se globoko strinjajo: po raziskavi revije Forbes (leta 2007) je bil Damon najdonosnejši (a še zdaleč ne tudi najbolje plačani) igralec v Hollywoodu: za vsak vloženi dolar ste jih nazaj dobili 29. Seveda so igralci, ki s svojimi filmi prinesejo več denarja, vendar so njihovi honorarji tako visoki, da je razmerje med vložkom in donosom slabše. Brad Pitt je bil drugi. S samo 24 dolarji donosa. Ha.

Vem, kam grem. Matthew Paige Damon, mlajši od dveh sinov finančnika in profesorice, je imel samo dve leti, ko sta se starša razšla in se je mama z otrokoma preselila v komuno. Sinovoma je od igrač dovolila samo kocke, da bi tako spodbujala njuno ustvarjalnost. Zdi se, da ji je uspelo: starejši je postal priznan kipar, Matt (rojen 1970) pa se je že zelo zgodaj odločil, da bo igralec. »Za otroka je nenavadno, da se že zelo mlad za nekaj odloči in se potem tega drži vse življenje,« pravi mama Nancy, ki bi o tem morala nekaj malega vedeti, saj je specialistka za vzgojo v najnežnejših letih. »Ampak Matthew je pač tak. Osem let je imel, ko je prišel k meni in rekel, vem, kaj bom, ko bom velik. Kaj pa, ljubček, sem rekla, čeprav sem zelo dobro vedela, kaj bo rekel. In ko je odvrnil, igralec, sem rekla, lepo, srček, zdaj se pa pojdi ven igrat.«

Bom pa sam. Študij angleške književnosti na Harvardu je pustil dva semestra pred koncem. Prepričan, da je na robu igralskega uspeha, se je preselil v Los Angeles. »Vsi so mi govorili, da bo Geronimo (1993) gromozanska uspešnica in da bo za mojo kariero najboljše, da živim v Los Angelesu, kajti po premieri bo vse eksplodiralo. Pa je film popolnoma pogorel in znašel sem se v Los Angelesu brez denarja.« Star je bil dvaindvajset let.
A je ostal in iskal nove vloge. »Tolikokrat so me zavrnili, da bi se vam kar zavrtelo,« je priznal nekoč. Odnehal pa ni. Kadar ni iskal vlog, je s svojim najboljšim prijateljem iz otroštva Benom Affleckom pisal scenarij. Če že ne dobiva vlog, sta menila, si bova pa sama napisala film, v katerem bi rada igrala. »Pisanje scenarija je bil moj način, da rečem, k vragu sistem, jaz bom počel svoje.«

Zelo težko sta ga prodala. Saj so mnogi pokazali zanimanje, a onadva sta vztrajala, da hočeta glavni vlogi odigrati sama. Dva neznana igralca? Ne, hvala, so ju podili skozi vrata. Potem sta le našla studio, ki se ju je usmilil. Film je bil Dobri Will Hunting (Good Will Hunting, 1997) in Matt je bil nominiran za oskarja (in za zlati globus) za glavno vlogo, dobil pa ga je za scenarij. In je bil še posebno sladek, je rekel, ker ga je delil z najboljšim prijateljem Benom.

Domača naloga. V zagrizenosti, s katero se pripravlja na vlogo, ga menda prekaša samo Daniel Day-Lewis. Za Pravi pogum (Courage Under Fire, 1996) je v stotih dneh shujšal dvajset kilogramov, in ker je to počel na svojo roko, je resno ogrozil svoje zdravje. Za Mojstra za dež (The Rainmaker, 1997) je zastonj delal v baru, da bi se naučil južnjaškega naglasa, za Kvartopirce (Rounders, 1998) se je udeležil prvenstva v pokru (in pogorel), za Nadarjenega gospoda Ripleyja (The Talented Mr. Ripley, 1999) se je na klavir naučil brezhibno zaigrati Bachovo skladbo, četudi je vedel, da bodo potem prizor izrezali. Za Vse prelepe konje (All the Pretty Horses, 2000) se je naučil jahati, za Kot rit in srajca (Stuck on You, 2003) se je zredil in za Bournovo premoč (The Bourne Supremacy, 2004) spet shujšal. Za Dvojno igro (The Departed, 2004) je s policisti hodil na nevarne racije in za Skrivnost bratov Grimm (The Brothers Grimm, 2005) si je obril glavo, da se mu je lasulja bolje prilegala. In potem se je za lanskega Ovaduha (The Informant) spet zredil za petnajst kilogramov. In takoj po snemanju shujšal.

»Matt očitno dela po načelu če ne boli, je nekaj narobe,« je zmajal z glavo režiser Anthony Minghella, ki ga je vodil v Ripleyju. »Vse skupaj je pravzaprav velika čarovniška iluzija,« pojasnjuje Damon. »Trudimo se biti prepričljivi, in če se vi zaveste, da je le film, nismo dobro opravili svoje naloge. In je torej vse to delo, ki ga opravimo prej, samo zato, da takrat, ko pridemo na snemanje, proces teče gladko in je vse skupaj verjetno.«

Najboljša kupčija. »Rekli so mi: en teden se boš sončil v slavi, potem pa v tem nikoli več ne boš užival. A mislim, da tega tedna nisem nikoli doživel. Morda sem ravno delal in sem ta trenutek zamudil,« pravi igralec, ob katerem še najbolj zagrizene tabloidne urednike popade zehanje. Oh, saj je vodil pod roko veliko lepih in znanih, med drugimi Minnie Driver in Winono Ryder, a zdaj je že pet let srečno poročen z Argentinko Luciano, ki mu je v zakon pripeljala hčerko, skupaj pa imata še dve.
»Zdi se mi, kot da imam nenapisano pogodbo s paparaci: ničesar takega ne bom naredil, kar bi bilo zanimivo za javnost, če se vi strinjate, da me ne boste zasledovali,« se šali. Kadar promovira nove filme, govori le o njih in nikoli o zasebnih stvareh. Med novinarji velja za enega najprijetnejših hollywoodskih igralcev, kar njega očitno preseneča. »Ne postavljam si kakšnih posebnih višjih standardov vedenja. Saj ni treba prav veliko, da te imajo za prijaznega – očitno so nekateri tako grozni kreteni, da ljudje ostrmijo od začudenja, že če jih pozdraviš. Ne vem, zakaj sem ljudem simpatičen, in nisem prepričan, da hočem vedeti, to bi bil lahko poljub smrti. Raje vidim, da ljudje ne vedo veliko o meni in raje hodijo gledat moje filme.«