Ob dobrotah, kakršne pripravlja Jana, bi bil Toni lahko debel kot sodček … pa je vse bolj vitek. Po letih dialize so mu pred leti presadili ledvico, zato prenajedanje ne pride v poštev. Toni po pameti uživa v vsem, kar Jana skuha, kar pomeni po grižljajčkih. Posledica dolgotrajnega uživanja več vrst zdravil so različne težave, ki se pokažejo včasih nepričakovano, včasih pa se postopno oglašajo. Kar nekajkrat se je že zgodilo, da so bile tako nenadne in tako težke, da se je ustrašila za njegovo življenje. Toda v paniki ni panična; glede na znake ve, kam poklicati in kako opozoriti, da ne bi bile izgubljene dragocene minute … Zgodilo se je tudi, da ga je sama odpeljala v Klinični center v Ljubljani in mu tako rešila življenje.

Pravzaprav je Jana Tonija že večkrat dobesedno rešila. Ves čas ga ima »na očeh«; že po načinu, kako se na primer loti jedi, natančno ve, kako se počuti. Ko je imel težave z očmi, mu je brala ali odgovarjala na njegovo elektronsko pošto. Ko zazna, da je preutrujen, »mu da mir«. Enako tudi, kadar ustvarja; to pa je pogosto, saj je zelo dejaven. Je avtor modre police (izmenjava knjig, ki spremljajo ljudi v parkih, na vlakih, v raznih društvih) in mnogo akcij, ki imajo ob hudomušnem prizvoku tudi poudarek na poučnih vsebinah. Predvsem pa je avtor veliko knjig in likov, ki se z leti ne starajo; tako kot njegova teta Mara ostajajo mladi brez pomlajevalnih posegov.

Če je treba, tudi 50 kosil. Toni noče govoriti o svojem zdravstvenem stanju. Pa tudi angažira se ne več toliko v imenu bolnikov, kakor se je nekoč (ne dovoli, da se njegova ali prizadevanja kogar koli drugega jemljejo kot samoumevna). Ko pa je društvo ledvičnih bolnikov z njegovega območja še delovalo s polno paro, sta z Jano gostila na svojem vrtu več kot 50 članov. To je bil tudi za spretno Jano poseben izziv, saj je vse − od predjedi s pogačami prek juhe, bogate glavne jedi do sladic – pripravila sama v svoji kuhinji. »Dobro sem se morala organizirati, da sem na svojem navadnem štedilniku skuhala vse za vse. Sposodila sem si ogromen lonec za juho, ki je prekril vso ploščo, zato sem vmes pekla v pečici, nato pa kombinirala naprej … in uspelo mi je. Nihče ni bil lačen.«

Svoje kuharske sposobnosti je Jana prenesla na snaho Ranko. Ker je Ranka zdravstvena delavka, njena dežurstva trajajo tudi po cele dni, nima toliko časa kot že upokojena Jana, vendar je navdušena učenka. Imata že kar nekaj skupnih skrivnosti − njuna pogača je malo drugačna, kot je sicer belokranjska pogača, pa tudi druge dobrote »začinita« s svojimi posebnostmi. In tako kot Jana tudi Ranka že pobira recepte. Jana pa vedno vzame s seboj »kakšen vzorec dobrote«, da jo doma analizira in primerja − če se da, pa tudi izboljša. Ob vsem tem je vprašanje, kakšna tašča je Jana, skoraj odveč. A je presenetila in odkrito priznala, da je bil njun odnos v začetku »precej zadržan«, potem sta se pa ujeli in zdaj se imata odlično − kar je tudi očitno.

Več v Zarji št. 31, 2. 8. 2016