Delavska enotnost

Marjeta Mušič je zgovorna ženska. Pravi, da je preprosta, a je tudi pogumna in vztrajna. Bila je predsednica sindikata, ko si to nihče ni upal biti, pet let se je bojevala proti šikaniranju in diskriminaciji na delovnem mestu. In zmagala. Po petih letih pritiskov, pod katerimi bi marsikdo popustil.

Roža mogota. »Nagrado sem dobila za pet let boja v podjetju, v katerem nas je zaposlenih največ žensk. Veliko mi pomeni, je pa tudi odgovornost za naprej. To se mi je vedno zdela ena najvišjih nagrad v Sloveniji, a niti v sanjah nisem pomislila, da jo bom dobila jaz. Sem zelo preprost človek, ne pa zveneče ime.« Kako je zmogla pet let boja? »Babica me je vzgojila v trdno prleško osebnost. Že v osnovni in srednji šoli sem se potegnila za ljudi, ki so jih drugi zaničevali ali poniževali, včasih samo zato, ker so bili s kmetije – to se mi ni zdelo človeško. A takšno otroštvo me je okrepilo. Tudi naš vodja v podjetju Rutar je z nami zelo grdo ravnal. Ogromno mojih sodelavk je še zdaj na antidepresivih, druge so odšle iz podjetja, ker niso zdržale. Včasih sem se morala zjutraj prav prepričati, da sem vstala in odšla v službo. A ob meni je bilo res polno dobrih ljudi: gospa Alenka Rožman, sekretarka območnega sindikalnega združenja Podravja in Koroške – brez nje mi ne bi uspelo. Družina me je morala gledati takšno, tik pred zlomom, jaz pa sem iz nje črpala energijo. Imam to srečo, da imam zasebno življenje res urejeno. Če ena od teh stvari ne bi bila taka, kot mora biti, bi se najbrž tudi sama zlomila. A na srečo mi je uspelo. Sem pa res izjemno trdoglav človek, vztrajen in ne dovolim, da kdo hodi po meni in si briše čevlje na meni. Vsak novi napad v meni obudi obrambni mehanizem, ki sčasoma postane nezlomljiv. Ko sem dobila nagrado, sem rekla, da so takšni ljudje, kot je bil moj prejšnji nadrejeni, morilci človeških duš, dostojanstva in vsega dobrega, in bi jih bilo treba obsoditi.«

Sodišče se zelo redko odloči, da je bilo šikaniranje na delovnem mestu res izvajano, težko ga je dokazati. Kako je to uspelo Marjeti? »Sodnica se je v zadevo izjemno poglobila, poznala je vse okoliščine in je vsako pričo natančno zaslišala, tudi če si nekateri zaradi strahu pred izgubo službe, zaradi kreditov, šolajočih se otrok niso upali povedati po resnici. A jih ne obsojam. Tudi tožilci so opravili 'domačo nalogo'. Kot veste, se v postopkih vedno najdejo napake in primeri padejo. Tako pa tudi na višjem sodišču, kamor se je vodja pritožil, niso našli nobene napake v postopku, samo pritrdili so obsodbi prve stopnje. Ekipa sodnikov in tožilcev je bila vrhunska. Tudi predkazenski postopek je bil izpeljan izvrstno.«

Mož je zlata dušica. Ji njen mož nikoli ni rekel, da ima dovolj? Se je kdaj tudi ona vdala antidepresivom? »Ne, rada se imam in vedno se obvladujem! Nikoli v življenju nisem bila pijana. Tudi zdravil ne maram, ker ti vzamejo voljo, še tablet proti bolečinam ne jemljem, če ni res nujno. Moj mož pa je zlata dušica, seveda me je videl, ko sem bila na tleh, a mi je dajal dodatno energijo. Sicer me je prosil, naj ne postanem predsednica sindikata, a sem seveda postala. Kdo pa naj bi bil, sem ga vprašala v smehu. Marsikdo mi zdaj reče, da ne ve, kaj bi bilo, če mene ne bi bilo. Po eni strani mi je dobro, da je vodja vso jezo in nesramnost koncentriral name, da ni maltretiral drugih sodelavk in sodelavcev. Tudi zaradi njih sem bila pripravljena potrpeti, ker poznam njihove življenjske položaje. Marsikdo bi se pod takšnim pritiskom zlomil. Marsikoga je prisilil, da se je izpisal iz sindikata. V njegovo pisarno so hodili kot v klavnico. Nekateri so jokali že prej, nekateri po tem, ko so prišli iz pisarne. Ne morete si misliti, kaj je ta človek počel z njimi! Mene je poslal na prisilni dopust. Večkrat mi je rekel, da bo našel način, da me bo odpustil. A sem invalidka in ni imel pravih argumentov. Edino premestil me je, kazensko, iz enega podjetja v drugo. Lani, preden je odšel.«

Kazensko premeščena. Marjeta zaradi delne invalidnosti ne bi smela biti na delovnem mestu, na katerem ves čas stoji. Prej je načrtovala notranjo opremo za hiše in stanovanja, to je počela zelo dobro, a zadnja poteza nekdanjega vodje tik pred odhodom je bila, da jo je kazensko premestil v prodajalno, kjer mora ves čas stati. Njen živec na levi nogi zaradi tega počasi odmira in po odločbi ZPIZ-a stoječega dela sploh ne bi smela opravljati, morala bi imeti možnost sedenja. A optimistična Marjeta tudi tega ni vzela kot kazen. »Tudi tu imam odlične sodelavce, ki pravijo, da si bom pri njih opomogla. Mislim, da bomo nekako našli rešitev. Me pa ne pustijo, da delam dopoldne, delati moram izključno popoldne, tako da zelo malokrat vidim moža. V enem letu, odkar sem polovično invalidsko upokojena, sem dopoldne delala samo 18-krat. Tako moja kazen v Rutarju še vedno traja. A je ne prenašam tako težko.«

Opravičila pa ni. Marjeta pravi, da se lastnikom podjetja ni treba opravičiti njej osebno, a lahko bi se prav vsem sodelavcem, za vse, kar so doživljali. Pa opravičila ni bilo. Zakaj Marjeta v vsem tem času ni menjala podjetja? »Kaj pa vem, zaradi sodelavcev, po 14 letih v tem podjetju čutim pripadnost, svoje delo opravljam optimalno, nikoli niso našli nobene napake. Postala sem strokovnjakinja za opremo stanovanj in hiš, o materialih vem ogromno, po poklicu sem 'tišlerka' in trgovka, približno tisoč hiš in stanovanj sem lepo opremila v tem času. A žal tega dela ne opravljam več. Zdaj prodajam butične izdelke za stanovanja, vendar svojega znanja tu ne morem uporabiti. Ko ste me vprašali, zakaj ne menjam službe, pa gre malo tudi za princip in trdoglavost. Zakaj bi odšla? Saj nisem naredila nič narobe. Sem pa malo težje zaposljiva zaradi noge. A ne razmišljam, da bi šla stran. Upam, da je najbolj kruto obdobje minilo.«