V dvajsetih letih se je število bolnikov z rakom močno povečalo: zboli skoraj enkrat več ljudi kot prej. Nekateri tuji strokovnjaki opozarjajo na vzročno povezavo med onesnaženostjo okolja, industrijsko predelavo hrane, ki jo kupujemo le še v megamarketih, in intenzivnim kmetijstvom, ki temelji na uporabi strupov. Vse to naj bi bilo pravi vzrok za strmo naraščanje ne le števila rakavih obolenj, temveč tudi števila motenj avtističnega spektra pri otrocih in demence pri starejših. Naši zdravniki oziroma natančneje onkologi, ki smo jih spraševali o raku, pravijo, da je raka več v glavnem zato, ker se prebivalstvo stara. Čim dlje je človek na svetu, tem več ima možnosti, da bo zbolel za njim. V manjšem delu pa pritrjujejo, da so res krivi tudi dejavniki iz okolja. Veliko škode si nato naredimo še sami. A tu so še drugi vzroki. Med osumljenimi so zdaj tudi antibiotiki ...

Ne gre le za nezdrave navade, ki jih v medijih kar naprej lajnamo: kajenje, preveč alkohola, nezdrava hrana, pretirano sončenje, premalo gibanja in podobno. Problem je veliko obsežnejši, kot si predstavljamo. Ko strokovnjaki pravijo, da pojemo preveč rdečega mesa, seveda ne mislijo na to, da je to meso (večinoma) tudi polno kemije, od hormonov do antibiotikov. Tudi tisti, ki sicer antibiotikov skoraj ne uživajo, posredno tako pojedo kar precej teh zdravil. Tu so nato zdravila s številnimi stranskimi učinki, od tistih za lajšanje težav zaradi zgage naprej, ki jih množično goltamo ne misleč na posledice. Navsezadnje pride kemoterapija, »zdravilo« za raka, ki je prepolna – strupov. Enako velja za obsevanje. A v tem primeru (kot tudi pri drugih zdravilih) medicina pač ocenjuje, da je večja korist kot škoda.

Ali antibiotiki res povzročajo

raka? Pred več kot 15 leti je hrvaški strokovnjak, kemik, v nekem pogovoru omenil, da se je število bolnikov z rakom povečalo za približno 60 odstotkov v času, odkar so v uporabi antibiotiki (danes govorimo že o stoodstotnem povečanju). Seveda to ne pomeni neposredne krivde antibiotikov. Kakšna je torej resnica o čudežnem zdravilu, ki je nekoč že spremenilo svet in prav lahko, da se bo to spet zgodilo? Nedavno se je začela velika kampanja, da bi se ta zdravila uporabljala le, ko so resnično potrebna (bakterijske okužbe), saj je vse več bakterij odpornih proti njim. Kar pomeni, da v primeru, ko so antibiotiki krvavo potrebni, morda ne bodo delovali. Na začetku uporabe se je človeštvo navadilo na sredstva, ki so pomagala pri prej skoraj neizogibno smrtnih boleznih. Ta sloves imajo antibiotiki pri številnih še danes, a nekaj raziskav, objavljenih v strokovnih revijah, skuša dokazati, da v resnici povzročajo raka. Eno takih so leta 2008 opravili Finci, ko so pregledali podatke več kot treh milijonov ljudi, starih od 30 do 79 let. Odkrili so povečano število rakavih bolezni pri tistih, ki so pogosto jemali antibiotike. Povečalo se je predvsem število bolnikov z rakom prostate, dojke, pljuč, črevesja, jajčnikov in nekaterih žlez z notranjim izločanjem. V strokovni reviji JAMA, glasilu ameriškega zdravniškega združenja, so prav tako objavili, da vsaka uporaba antibiotikov poveča nevarnost raka dojke pri ženskah. Za obe raziskavi pa je treba reči tudi, da vzročna povezava ni bila dokazana in da so strokovnjaki sklepali zgolj na temelju statističnih podatkov.

Deklica bi raka zdravila z antibiotiki. Drugi strokovnjaki pa se resno ukvarjajo z raziskavami, ali morda antibiotiki uničujejo rakave celice, da bi jih morda lahko uporabili kot zdravilo za raka. Zgodba o tem, kako so prišli na to zamisel, je zanimiva: oče, zdravnik onkolog, je pri večerji vprašal svojo osemletno hčer, kako bi ona zdravila raka. Odgovorila mu je, da z antibiotiki. Ta zdravila so namreč pozdravila njeno bakterijsko okužbo, zato je deklič mislil, da bi bila sposobna pozdraviti še kaj drugega. Oče se je nad tem zamislil in ni trajalo dolgo, da so začeli raziskovati. Ugotovili so, da so preprosti, najcenejši štirje različni antibiotiki ugonobili rakave celice pri sedmih različnih tumorjih (dojke, prostate, pljuč, jajčnikov, kože, trebušne slinavke in možganov). Resnici na ljubo je treba dodati podatek, da so poskuse za zdaj izvajali le v laboratoriju. Nihče ne ve, ali bi bili v resnici uspešni tudi pri rakavih bolnikih.

K bolezni pripomorejo strupi v hrani in iz okolja. A kar koli bodo že ugotovili o antibiotikih, zagotovo naše življenjsko okolje ni več enako kot pred desetletji. Zemlja, v kateri raste zelenjava, ki jo vsak dan uživamo (kakor nam priporočajo zdravniki), ne vsebuje več mineralov kot pred desetletji. Vse to vpliva na kakovost rastlin, ki rastejo v njej. Poleg tega je pognojena z umetnimi gnojili, ki so nevarna za ljudi, da o pesticidih, fungicidih (za zatiranje plesni), herbicidih (za zatiranje plevela) sploh ne govorimo. Enako velja za sadje. Ena najbolj škropljenih vrst sadja pri nas so jabolka. Res so lepa, morda celo dišijo, nekatera so zloščena, da se vidite v njih, a prav taka so najbolj nevarna. Nekateri zdravilci svetujejo, da sadje in zelenjavo pred uporabo pustite 15 minut v vodi, ki ste ji dodali za pest morske soli. Tudi številni izdelki za osebno higieno so polni kemije, od dezodorantov do zobnih krem. Najhuje je, da jih uporabljajo tudi naši otroci. Izdelava negovalne kozmetike doma ni tako slaba zamisel.

Okolje vsebuje tudi druge strupe, o katerih ne vemo nič. Ne gre le za količino enega samega strupa, ki je morda še v zakonsko dovoljenih mejah, tvegana je mešanica številnih strupov, ki jih prejemamo od vsepovsod in ki skupaj lahko ustvarijo smrtonosen koktajl. Na to že dolgo opozarjajo tudi nekateri naši neodvisni strokovnjaki, denimo naš kolumnist Anton Komat.

Bolnikov bo celo za 70 odstotkov več

Spletna stran združenja The Truth About Cancer (resnica o raku) navaja podatke Svetovne zdravstvene organizacije, da je bilo leta 2012 na svetu 14 milijonov na novo zbolelih za rakom in da jih je zaradi njega umrlo 8,2 milijona. Strokovnjaki napovedujejo, da se bo to število v prihodnjih 20 letih povečalo za 70 odstotkov. Bob Wright z Ameriškega inštituta za boj proti raku pravi, da to bolezen povzročajo kemikalije in sevanje. Kemikalije so od vsepovsod: ali jih v telo vnašate s hrano, jih vdihujete. Lahko ste obsevani, ne da bi vedeli za to, pa tudi pri zdravniških preiskavah (mamografija, računalniška tomografija), sevajo mobilni telefoni, brezžični internet. Dr. Elizabeth in dr. Marcus Plourde sta verjetno med največjimi strokovnjaki za elektromagnetno sevanje. V svojih prispevkih na spletu (in v knjigah, ki sta jih napisala) pravita, da sevanje povzroča biokemijske spremembe, posledica pa je nastanek raka. Tu je všteto vse od premalo kisika, preveč sladkorja v krvi do sprememb in poškodb DNK (posledice so tudi glavoboli, nespečnost). Poleg tega se sevanje »sešteva«, skratka, posledice so vsak dan hujše.

Nekaj naših strokovnjakov, zdravnikov onkologov, smo vprašali, čemu pripisujejo tako visok porast bolnikov z rakom. Prav vsi pravijo, da je glavni vzrok staranje prebivalstva, v nadaljevanju pa povedo, da si ljudje s svojimi navadami največ škode naredijo sami.

Prof. dr. Maja Primic-Žakelj, Onkološki inštitut:

Včasih bi prej umrli, kot bi dobili raka

»Število novih bolnikov se je v zadnjih 20 letih res povečalo za skoraj sto odstotkov (1994: moški 3.823 obolelih, ženske 3.675, skupaj 7.498; 2013: moški 7.475 obolelih, ženske 6.314, skupaj 13.789 bolnikov). Primerjava grobih in starostno standardiziranih stopenj pa kaže, da gre več kot polovica tega povečanja na račun staranja prebivalstva, saj ima zaradi vse daljše življenjske dobe več ljudi možnost doživeti 'svojega raka', za katerim nekoč ne bi zboleli, ker bi prej umrli zaradi drugih vzrokov. Drugi del večanja števila bolnikov lahko pripišemo raznim nevarnostnim dejavnikom, ki jih še najbolje opisuje Evropski kodeks proti raku, čeprav je interpretacija bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled. Pri njej je namreč treba najprej upoštevati, da rak ni ena sama bolezen, ampak več kot sto različnih bolezni, ki se tudi obnašajo različno. Na primer, pri moških se incidenca pljučnega raka manjša, saj je med njimi vse manjši delež kadilcev; pri ženskah je krivulja obrnjena in je med njimi zaradi drugačnih kadilskih navad vse več te bolezni. V zvezi z rakom prostate, ki je zdaj pri moških na prvem mestu in ima prave razsežnosti epidemije, je odgovorna tudi medicina, ki v želji pomagati ljudem uporablja test PSA pri moških brez zdravstvenih težav kot presejalni test. Problem raka prostate je v tem, da je velik del bolezni nenevaren in je ne bi nikoli odkrili (ne bi povzročala težav), če je ne bi iskali … tako pa odkrivamo tudi take vrste raka, posledici pa sta vedno več bolnikov in ogromen naval s čakalnimi vrstami pri urologih … Večinoma se strokovnjaki po svetu strinjajo, da testa PSA ne gre uporabljati za presejanje prav zato, ker lahko moškim naredi več škode (nepotrebno zdravljenje z vsemi posledicami) kot koristi. Pri nas je v zadnjih letih tudi manj raka debelega črevesa in danke, saj v programu Svit uspešno odstranijo predrakave polipe, zato rak sploh ne nastane. Program ZORA je prepolovil incidenco raka materničnega vratu. Kožnega raka je vse več tudi zato, ker so ljudje bolj pozorni na kožne spremembe, prej obiščejo zdravnika, opravi se več patoloških preiskav in odkrije se več raka, pa tudi prijavljanje je vse večje …«

Prof. dr. Tanja Čufer, Univerzitna klinika Golnik:

Raka bo gotovo še več

»Število bolnikov z rakom se veča in se bo še povečevalo tako pri nas kot v svetu. Zlasti se veča število bolnikov z rakom v manj razvitem delu sveta. Razlogi so v staranju prebivalstva, večjem odkrivanju raka zlasti s presejanjem in v večjem obolevanju zaradi izpostavljenosti dejavnikom tveganja. Od teh je gotovo treba omeniti kajenje in rak pljuč ter reproduktivne dejavnike, kot sta nadomestno hormonsko zdravljenje in rak dojke. Raka bo v naslednjem desetletju gotovo več. Dobra novica pa je, da ga je danes mogoče ozdraviti že pri približno 70 odstotkih obolelih. Cilj SZO (Svetovne zdravstvene organizacije) je zmanjšati umrljivost zaradi raka za 25 odstotkov do leta 2025. Cilj bo gotovo dosežen, če se bomo soočili z dejstvom, da je rak glavni javnozdravstveni problem sodobnega človeka in družbe, ter vložili kar največ truda v učinkovito obvladovanje raka.«

Izr. prof. dr. Vaneja Velenik (Onkološki inštitut):

Manj tudi rakov ustne votline

»Res je, število bolnikov z rakom se povečuje. V grobem (če ne gledamo na posamezne rake) incidenca raste za 2,3 odstotka na leto, upoštevaje oba spola. 1,6 odstotka gre na račun staranja prebivalstva, 0,7 odstotka pa gre na račun drugih vzrokov (načina prehranjevanja in priprave živil, kakovosti živil, življenjskega sloga: kajenje, alkohol, premalo gibanja pa tudi onesnaženosti ozračja in podobno). Nekateri posamezni raki pa so v upadanju: na primer kolorektalni rak (in to za 24 odstotkov od leta 2011 ..., kar gre predvsem na račun presejalnega programa), manj je rakov ustne votline, ušes, vratu (manj je kadilcev ...).«

Krive so spremembe v genih

Strokovnjaki s slovite ameriške klinike Mayo pravijo, da je za nastanek raka kriva mutacija (sprememba) genov. Z njo se lahko človek že rodi (na otroka jo prenesejo starši), kar se sicer zgodi bolj poredko; večinoma nastane mutacija pozneje v življenju. Spremembo genov povzroči cela vrsta stvari: obsevanje, virusi, kemikalije, ki povzročajo raka (tako imenovani karcinogeni), debelost, hormoni, kronično vnetje, kajenje in premalo telovadbe. Strokovnjaki s te klinike pravijo še, da spremembe na genih pogosto nastanejo, a da jih celice človekovega organizma prepoznajo in popravijo. Zgodi pa se tudi, da katero od sprememb spregledajo. To pa še ne pomeni, da človek nujno zboli za rakom, ampak le, da obstaja večja verjetnost, da zboli za rakom, v primerjavi s tistim, ki spremenjenih genov nima. Tudi na tej kliniki pravijo, da na nastanek raka lahko vpliva okolje, v katerem živite in delate. Naštevajo pa najbolj znane strupe, kot so azbest in benzeni.