xxxx

Sreča, tega se – če imaš srečo – naučiš z leti, to so majhne stvari, ne hiša z bazenom in hud avto, sreča je skupek majhnih radosti – knjiga in viseča mreža, razpeta v senci dreves (zakaj pa mislite, da smo izbrali prav to fotografijo?), sreča je kofetkanje v kavarnici ob prometni ulici, ko gledaš, kako svet drvi mimo, in uživaš v misli, da se ti prav nikamor ne mudi. Sreča je pogovor s človekom, ki mu lahko poveš vse, ki razume in ne obsoja. Sreča je melodija, ki ti je všeč, kadar obtičiš v prometu. Sreča so malenkosti tukaj in zdaj, samo zavedati se jih moraš. Za tiste, ki imajo premalo let, premalo izkušenj, je Laurie Santos, profesorica psihologije na univerzi Yale, letos začela predavati predmet, ki ga je naslovila psihologija in dobro življenje, in je še pred prvim predavanjem postal absolutna uspešnica ne le na Yalu – vpisal ga je vsak četrti študent –, temveč tudi po svetu. Najti srečo, se je izkazalo, je precej preprosta zadeva, ki pa zahteva trdo delo.

Vsi iščemo srečo in industrija sreče – pač, obstaja – nam je pri tem več kot pripravljena pomagati: s centri dobrega počutja (ki po vsem svetu obrnejo skoraj 3,7 bilijone dolarjev – ne milijarde, bilijone) in seminarji, če je nuja zares huda, pa celo s svetovalci in osebnimi trenerji za srečo.

Seveda pa lahko lov na srečo izpeljete tudi hitreje, precej ceneje in zdi se, precej učinkoviteje: z nizom predavanj profesorice Laurie Santos. Opazila je, da so študenti večinoma zamorjeni, depresivni, nezadovoljni, pa jim je hotela pomagati tako, da je pripravila serijo šestindvajsetih predavanj z naslovom psihologija in dobro življenje. In upala, da se bo kdo vpisal. In so se – od pet tisoč študentov, kolikor jih študira na Yalu, se jih je na njena predavanja prijavilo 1200, vsak četrti. Očitno je potreba velika, je suho komentirala profesorica.

Sreče je dovolj za vse. Komaj dobro so se predavanja začela, se je že razvedelo za ta pouk o sreči, pa so profesorico vabili na televizijo, o njej so se razpisali časopisi. O njenih predavanjih so govorili tudi v osemindvajsetih jezikih po vsem svetu, kar ji je dalo misliti. Očitno sreče ne primanjkuje le študentom na Yalu, povsod po svetu so ljudje, ki niso tako srečni, kot bi lahko bili. Zato so predavanja dali tudi na splet (www.coursera.org/learn/the-science-of-well-being) – v dveh verzijah, eni plačljivi, drugi, rahlo skrajšani, brezplačni. Vpisali so se ljudje iz 168 držav. Enourni povzetek profesoričinih spoznanj najdete tudi na YouTubu (www.youtube.com/watch?v=ZizdB0TgAVM).

Tule je deset najpomembnejših spoznanj.

Prvič: sami lahko vplivamo na svojo srečo. Pač, mogoče je.

Raziskave kažejo, da na našo srečo v približno petdeset odstotkih vpliva dednost, naši geni. Polovica naše sreče je torej vgrajene, a dobra novica je to, da imamo pri drugi polovici proste roke.

Drugič: ljudje imamo povsem napačna pričakovanja

Ljudje mislijo, da jih bodo osrečile ugledna služba, dobra plača, velika hiša, da so naše življenjske razmere strašansko pomembne, pravi Laurie Santos – in so sicer res pomembne, a še zdaleč ne toliko, kot si mislimo. In navaja raziskave, ki so pokazale, da so tisti, ki so zadeli na loteriji, sprva res zelo srečni, a šest mesecev pozneje niso nič bolj srečni od tistih, ki niso zadeli na loteriji. Podobno velja pri negativnih dogodkih, če na primer ohromite v prometni nesreči, bo sprva grozno, a šest mesecev pozneje niso paraplegiki statistično nič bolj nesrečni od drugih ljudi. Nasprotno, pravi Santosova, mnogi zdaj še bolj cenijo življenje. Prepričanje, da bomo v življenju srečnejši, ko si bomo nagrabili dobrih stvari in se znebili slabih, je torej zmotno, kažejo raziskave. Življenjske razmere k osebni sreči lahko pripomorejo največ deset odstotkov. Na preostalih štirideset odstotkov pa lahko vplivamo sami. Juhu.

Tretjič: za srečo se je treba potruditi

Če se hočete naučiti spretnosti ali poklica, če vzgajate otroka … je treba v to vložiti veliko truda. In se potruditi ne enkrat, temveč vsak dan znova. S srečo je podobno. Če hočete tistih štirideset odstotkov, na katere imate vpliv, obrniti v svoj prid in postati srečnejši, morate za to delati vsak dan. Natanko tako, kot če si hočete s telovadbo pridobiti lepo postavo. Telovaditi je treba prav vsak dan. Truditi se za srečo pa prav tako – če veste, teoretično, kako je treba delati počepe, niste nič bolj fit, če jih tudi ne naredite; če veste, kaj morate početi, da bi bili srečnejši, ne bo nič pomagalo, dokler teh sprememb ne uvedete. Veliko dela je treba in pri tem ni nobenih bližnjic. Ampak se splača in rezultati se pokažejo zelo hitro.

Četrtič: tisto, kar mislite, da bo delovalo, ne deluje. Možgani nam lažejo.

Vsi imamo predstave, kaj bi potrebovali, da bi bili srečnejši. Te predstave so pogosto povsem napačne. Na primer tista, da bi bili srečnejši z višjo plačo. Če imate zelo nizko plačo, to deloma drži, a čim višja je plača, tem manj vas njen dvig osrečuje. Izračunali so, da je v Ameriki vsota, ko vas več denarja preneha osrečevati, okrog 75.000 dolarjev na leto. Ali v prevodu, če se vaša plača z deset tisoč dolarjev dvigne na dvajset tisoč, ste bržkone zelo srečni, če pa s 75.000 poskoči na 100.000, vam to ne prinese bistvenega povečanja sreče, čeprav to morda pričakujete. Velja za vse materialne dobrine, tudi za lepe hiše in drage avtomobile. Ljudje, ki si želijo materialnih dobrin, so statistično manj srečni od tistih, ki jih take stvari ne zanimajo.

Petič: najsrečnejši so tisti, ki vlagajo v družabne stike.

Raziskave kažejo, da so srečni ljudje veliko vložili v socialne stike; da manj časa prebijejo sami, na prvo mesto postavljajo čas, ki ga prebijejo z družino ali prijatelji. Celo tisti, ki so se v nekem poskusu na vlaku pogovarjali s popolnimi tujci, so bili potem srečnejši kot tisti, ki so bili sami. Povežite se z drugim človekom, svetuje Santosova, pa čeprav samo s tujcem na vlaku, pa čeprav izmenjate le nekaj besed z natakarjem, ki vam postreže kavico, še vedno boste srečnejši, kot če sami čepite v kotu.

Šestič: pomoč drugim osrečuje bolj, kot si mislite.

Ugotovili so, da srečni ljudje svoj čas posvečajo drugim in svoj denar tudi. Kar spet potrjuje (precej znana) študija, ko so sodelujočim dali pet ali dvajset dolarjev, ki so jih morali porabiti še isti dan, lahko pa so jih porabili zase ali za druge. In je seveda večina pričakovala, da bodo srečnejši tisti, ki so dobili več denarja, in seveda tisti, ki so ga porabili zase. Pa ni bilo tako – prvič, vsota sploh ni pomembna, pet dolarjev je prineslo prav toliko sreče kot dvajset, in drugič, tisti, ki so denar porabili za to, da so pocrkljali nekoga drugega, so bili nazadnje srečnejši, ne le tisti večer, učinki so bili opazni še teden dni pozneje. Pomoč drugim v bistvu pomaga tudi nam, precej bolj kot pričakujemo.

Sedmič: vzemite si čas za hvaležnost. Vsak dan.

Redko kdo si vzame čas, da bi pomislil, za kaj vse je lahko hvaležen, a v resnici je to zelo močno orodje na poti k sreči. Ko končno ujamemo nekaj minut za kofetkanje s prijatelji, se pritožujemo, kaj vse nam gre v življenju narobe in kdo vse nam gre na živce. Srečni ljudje, so ugotovili, počnejo ravno nasprotno: premišljujejo o dobrih stvareh in dobrih ljudeh v svojem življenju. Če tega ne počnete instinktivno, se lahko naučite. Santosova svetuje, da si vsak dan vzamete par minut in na hitro napišete seznam stvari, za katere ste hvaležni. Lahko na papir, lahko si pomagate s katero od številnih aplikacij, ki obstajajo prav v ta namen. Poskusite, opazili boste, da ste že samo po enem tednu opazno srečnejši. Še veliko bolj učinkovito pa je, če svojo hvaležnost izpoveste ljudem, za katere ste hvaležni – lahko napišete pismo osebi, ki vam je pomagala, ki je bila še posebno dobra do vas, potem pa ji to pismo dostavite, ali še bolje, sami ji ga preberite. Pričakovanja, da bo to vse vpletene spravilo v zadrego, se izkažejo za napačna – naslovniki takih pisem izkušnjo praviloma opisujejo kot eno najlepših v življenju (in včasih izpustijo nekaj solzic sreče), pisci pa izkusijo močan naval ugodja, ki lahko traja tudi mesec dni.

Osmič: telovadba in spanec izboljšujeta razpoloženje.

Ne zavijajte z očmi, telovadba v resnici pomaga. Pol ure gibanja na dan, ki pospeši bitje srca, je enako učinkovito kot zoloft (najbolj razširjeni ameriški antidepresiv). Telesna vadba ne koristi le telesu, temveč tudi duši in razpoloženju. Malo telovadbe zjutraj izboljša razpoloženje za več kot 24 ur.

Ameriški srednješolci in študenti spijo od štiri do pet ur na noč – ni čudno, da je med njimi toliko depresije. Dovolj spanja (od sedem do osem ur) ne vpliva le na telesno zdravje, temveč izboljšuje razpoloženje. Depresije med mladimi bi bilo bistveno manj, predvideva Santosova, če bi bila ameriška mularija pošteno naspana.

Devetič: bodite prisotni v trenutku.

Vzemite si nekaj časa in se vsake toliko zavedite trenutka, v katerem ste: svojega dihanja, svojih občutkov, tkanine na koži, temperature sobe, zvokov … vseh stvari, ki jih sploh ne opazimo, pa bi jih morali. Zavedite se trenutka. Raziskave kažejo, da so ljudje največkrat prisotni v trenutku samo med seksom, več kot petdeset odstotkov časa jim misli tavajo drugje. In celo če takrat mislite srečne misli, ste še vedno manj srečni kot takrat, ko se v popolnosti zavedate trenutka. Posebno če gre za prijetna doživetja – ne jejte sladoleda, ko berete elektronsko pošto, saj ne boste niti vedeli, kaj jeste, raje ga poližite počasi in z užitkom. Vprašajte se: kaj počnem, kako hitro mi bije srce, kako bi ta trenutek opisal komu drugemu, kakšne barve je to, kakšen okus ima … Lahko si pomagate tudi z meditacijskimi tehnikami. Deset minut na dan, pa boste kmalu opazili spremembo.

Desetič: postanite bogati s časom.

Ljudje, ki žrtvujejo svoj čas, da bi več zaslužili, so manj srečni od tistih, ki se sprijaznijo z manjšim zaslužkom v zameno za to, da imajo več časa. Veliko časa prinese več sreče kot veliko denarja. Santosova je nekoč podarila čas svojim študentom: ko so prišli na predavanje, jim je rekla, da predavanje odpade, namesto tega pa jim je dala dolg seznam stvari, ki jih lahko počnejo v prosti uri: gredo na sprehod, obiščejo muzej, posedijo v kavarni … Osem študentov jo je objelo, poroča, ena je planila v jok. Pozneje so ji poročali, kaj so v podarjeni uri počeli, in več jih je napisalo, da je to urica, ki jim bo za vedno ostala v spominu.

Zarja št. 35, 28.82018