Dežela Vikingov, trolov, Božička (pravzaprav jih imajo kar 13!), ledenikov, gejzirjev in vsem znanega lišaja – takšna je bila Islandija v očeh povprečnega Evropejca. Bila je tudi pregrešno draga država; Islandci pa so zapravljiv narod in tudi zato jih je svetovna finančna kriza pred slabim letom dni in pol spravila na rob bankrota. Otok sredi atlantskega oceana pa je aprila znova opozoril nase z izbruhom ognjenika Eyjafjallajökull; jeklene ptice so ostale na tleh, na nebu je nekaj časa vladala tišina, večina poročevalcev pa se je mučila z izgovarjavo imena.

Ko se srečata lava in led

»Še dobro, da se je zgodil vulkan. Tako zdaj končno mislimo še na kaj drugega kot na krizo,« so se z zdravim humorjem tolažili otočani. A le ob prvem izbruhu. Drugi izbruh vulkana Eyjafjallajökull, ki je presenetil Islandce in vznemiril celotno Evropo, je imel ne samo zaradi silovitosti izbruha, temveč tudi zaradi spleta številnih neugodnih, tudi vremenskih okoliščin globalne posledice. Na poti proti vulkanu, kakih deset kilometrov od izbruha, so ceste uničene, zrak in pokrajina sta temnejša, pod njegovim vznožjem je kamenje prekrito s pepelom, prostrana polja na najbolj zelenem delu otoka samevajo v sivini, kmetje poskušajo rešiti, kar je še mogoče. »Ko je vulkan izbruhnil drugič, smo bili štiri dni ujeti med obema rekama, ki sta poplavili in uničili cesto. Potem je postalo vse popolnoma črno. Videli smo, kako proti nam prihaja črn oblak. Bilo je izjemno nenavadno. V takih trenutkih je težko ostati miren in pri pameti,« pove lastnica ene največjih mesnih in mlečnih farm. Čeprav smo bili pod vznožjem vulkana, ki je od glavnega mesta Reykjavik oddaljen dobrih 120 kilometrov, grozečega dima ni bilo videti, in če ne bi vedela, da je to TISTI vulkan … Povsem spokojen ledenik, ki je svoj vrh v slabem vremenu zavil v oblake, sem pomislila za trenutek. A v oči in obraz bodeči pepel te hitro opomni na nevarnosti steklenih delcev v pepelu. »Zelo smo že utrujeni od tega čiščenja pepela. Ne vemo, kako dolgo bo še. Živino smo odpeljali, saj je zanjo prenevarno. Tudi mi nosimo zaščitna očala in maske. Upamo, da se bo travi uspelo prebiti čez pepel, sicer bo treba odstraniti ves zgornji sloj. So pa ta polja vsaj za nekaj časa izgubljena,« skoraj obupano doda lastnica farme, ki se je z Westmanskih otokov na Islandijo preselila prav zaradi vulkanskega izbruha leta 1973, ki je s pepelom dobesedno zasul hiše. Vozimo se naprej, vse je še bolj sajasto, na otip kot drobcena zrnca. Kmete čaka še veliko dela …

Živeti z vulkani
Sicer pa so Islandci navajeni živeti z vulkani. »Ko pri nas izbruhne vulkan, po navadi ne bežimo, ampak gremo pogledat,« vam bodo odgovorili, ko jih povprašate o izbruhih. Vulkanski turizem je pri njih izjemno živ, kar nam je, čeprav nergavo, potrdila prodajalka v majhni obcestni prodajalni z živili, oblačili, s spominki in še čim. »Tisti, ki so prihajali, so zapravili preveč denarja. Tudi nas je drugi izbruh presenetil, vendar je bilo vse preveč hrupa. A ne pri nas, le drugi so mislili, da je konec sveta,« se blago huduje prodajalka. Solrun, naša vodička, doda, da so vsi drveli k vulkanu, mnogi brezglavo, nekateri tudi pogubno. »Vulkan sam po sebi ni terjal žrtev, a na poti k njemu se je kljub temu zgodila tragedija. Trije mladi z avtom … Imeli so premalo goriva, bili so preslabo oblečeni, brez signala … Našli so jih v snegu blizu avta. Dva sta zmrznila, eden je preživel.«

Več v Jani št.20, 18.5.2010