Tole je prizor, ki mi je najbolj ostal v spominu s potovanja po Madagaskarju: nabutali smo se v obcestno restavracijo za hitro kosilo. Pred vrati so beračili trije fantiči, deset let, morda manj, težko je reči, ker so bili tako drobceni. Ko sem naslednjič dvignila pogled, so sedeli za mizo ob vratih, nekdo jim je dal ostanek svoje juhe, z nadzemeljsko hitrostjo so zajemali iz iste sklede in si juho metali v usta. Ljudje so opazili, kaj se dogaja, in jim začeli nositi svoje še skoraj polne sklede, a kljub kupu hrane pred njimi se hitrost zajemanja ni prav nič zmanjšala, žlice so še vedno letele skozi zrak. Odnesla sem jim svoje špagete in trenutek za tem je imel edini fantič, ki sem mu videla obraz, lička nabutana kot požrešna veverica, usta polna špagetov, še na brado so mu viseli, a še vedno si je z nezmanjšano hitrostjo trpal hrano v usta, da mu je ne bi pojedla tekmeca za mizo. Kako jim bo slabo!, sem pomislila. V tistih desetih minutah so vase verjetno zmetali več hrane, kot je sicer dobijo ves teden.
To je Madagaskar, ena najrevnejših dežel sveta. Tisti – večji – del Madagaskarja, kjer ni Pedra Opeke. V njegovem malem kraljestvu so stvari drugačne. Povsem drugačne.

Eden vedno pokaže jezik: Tam so otroci siti, čisti in nasmejani. Tam hodijo v šolo, kjer dobijo tudi kosilo, med odmori pa igrajo gumi tvist in plezajo in se ravsajo. In ko vidijo obiskovalce, ne iztegnejo rok v nemi prošnji, temveč jim pomahajo.

Razen seveda tistega mulca, ki mi je pokazal jezik.
Pedro Opeka, ki se je (leta 1948) rodil slovenskim staršem v Argentini, je na Madagaskar prišel pred kakšnimi štiridesetimi leti in je petnajst let kot misijonar delal na vzhodni obali četrtega največjega otoka na svetu. »Pred kratkim sem na televiziji videl dokumentarec o tistih krajih,« pravi zamišljeno. »Nič se ni spremenilo, vse je ostalo enako, ista riževa polja – samo da morajo zdaj prehraniti dvakrat več ljudi. Kje so vsi tisti otroci, ki sem jih vzgajal, zakaj niso ničesar spremenili?«

Za 198 milijonov prekratki: nad vzgojo pa ni obupal, pred dvaindvajsetimi leti je prišel službovat v glavno mesto  Antananarivo in se zgrozil nad usodo osemsto družin, ki so živele na velikanskem smetišču. »Po pet, šest, sedem otrok je umrlo v vsaki družini,« pripoveduje, še vedno zgrožen. To je ogromno celo za Madagaskar, kjer je smrtnost otrok zelo velika. V dvaindvajsetih letih so večino smetišča očistili, ostalo ga je le za majhno zaplato, vse naokrog pa so hiše, ki jih je za nekdanje prebivalce smetišča in za ljudi, ki so se k njemu zatekli po pomoč, zgradil Opeka. In hiše so v ravnih vrstah! In imajo urejeno kanalizacijo! Velik dosežek za dvomilijonsko mesto brez enega samega semaforja, kjer vozijo po navdihu in je vse nametano brez pravega reda in premisleka.

Sčasoma je ustanovil nevladno organizacijo Akamasoa (»dobri prijatelji« v malgaščini), ki mu jo danes pomaga voditi okrog štiristo pomočnikov. Poleg hiš so Dobri prijatelji zgradili tudi šole, najprej samo osnovne, pozneje tudi srednje in poklicne šole, pa zdravstvene domove. Denar priteka od dveh kamnolomov, od trgovine, kjer prodajajo izdelke domače obrti, predvsem pa seveda od dobrih ljudi. Pater Opeka ne more prehvaliti Slovencev. »Otroci že eno leto jedo riž, ki so ga podarili Slovenci,« pravi. »Če bi nas bilo dvesto milijonov, bi bil ta svet boljši,« je prepričan.

Zakaj so Slovenci boljši od Francozov:  »Dobri ljudje vedno dajo, tudi ko je kriza,« pravi. Medtem ko velike organizacije … Ko je prosil za pomoč Evropsko skupnost, je namesto denarja dobil vprašalnik na 33 straneh. Pater Opeka ne mara velikih organizacij.

Oh, in ko je ob  drugi priliki prosil za pomoč, je leto dni pripravljal projekt, potem pa so mu ga zavrnili. »Velike organizacije mi kradejo čas!« pravi.
Ne, pater Opeka čisto zares ne mara velikih organizacij.
Med njegovimi pokrovitelji je tudi monaški knez Albert, ki je bolj odprtih rok. Nekoč je patra prijatelj, francoski novinar, povabil v svojo večerno oddajo na televizji. »Govoril sem samo dve minuti in 58 sekund, pa smo dobili toliko denarja, da smo z njim zgradili skoraj šestdeset šol!« In nejeverno večkrat ponovi: »Samo dve minuti in 58 sekund!«
Seveda pa so Slovenci boljši od Francozov, kar Opeka Francozom tudi rad pove: »Od Slovencev dobim nove avte, od vas pa vedno rabljene!« Prva toyota, ki jo je pred osemnajstimi leti (novo) dobil od Slovencev, je še vedno tam. Je pa res, da so Francozi bolj pohiteli s priznanjem: leta 2007 so patru Opeki podelili legijo časti, Slovenci pa šele dve leti pozneje zlati red za zasluge.

Je treba delat: Šele ko prepotuješ Madagaskar in vidiš, v kakšnih razmerah tam živijo ljudje, zares razumeš, kaj vse je dosegel trmasti lazarist iz Buenos Airesa. Njegovo kraljestvo se razprostira na dvajsetih hektarih, nekaj zemlje so si kar prilastili, nekaj jim jo je podarila država. Opeka pravi, da je poznal vse predsednike Madagaskarja, pomagal mu je pa samo eden, sedanji predsednik Rajoelina.

Začetki so bili zelo težki, ljudje, ki jim je skušal pomagati, so ga pogosto ogoljufali, se spominja Pedro Opeka. »Mislil sem, da mi bo zmanjkalo solz.« A solze imajo strogo predpisan rok trajanja, meni: »Jokaš lahko samo petnajst minut, potem se moraš pa lotiti dela.«
In storil je natanko to. Zdaj v sprejemnem centru delajo domačini in njih se ne da prinesti naokrog. Natančno vedo, kdaj jim rojaki lažejo. Mesečne razpredelnice v sprejemnem centru kažejo, da so vsak mesec letošnjega leta sprejeli več kot dva tisoč ljudi. »Tem ljudem ne moreš reči, pridite naslednji teden, tudi ne pridite jutri, pomagati jim je treba takoj!« In čeprav jih je veliko, pozna vse njihove zgobe (»Skoraj vse,« pravi on). Skozi center je šlo na stotine tisočev ljudi v stiski, dvajset tisoč jih je ostalo, od tega je polovica otrok.
Tisti, ki ostanejo, se morajo držati pravil. »Red mora biti,« pravi pater Opeka. A za nekatere je to preveč in odidejo. Tudi otroci jo kdaj pobrišejo v svobodo, ki jo pomeni življenje na ulici. Pred kratkim jih je petdeset pobegnilo, pripoveduje Opeka, »a čeprav se zdi petdeset od deset tisoč malo, mi ne damo niti enega od naših otrok!« In so jih šli iskat, ampak mladičem se ni dalo nazaj k šoli in vsakdanjim obveznostim in so začeli kričati, da jih hočejo ugrabiti. Za Malgaše, ki imajo otroke neznansko radi, je bilo to kot rdeča cunja, množica je čisto podivjala in reševalna ekipa je komaj odnesla celo kožo. Za pomoč so prosili policijo, tam so pa rekli, mi zdajle ne delamo, če hočete pomoč, nam morate plačati nadure. Pobegle lažnive angelčke so nazadnje dobili nazaj, Brez policije. In morajo spet hoditi v šolo.
Pravična kazen.