Za Tanjo Ribič se je praznični decembrski čas začel razburljivo – kar z dvema velikima dogodkoma, pravzaprav tremi; prva je bila težko in dolgo pričakovana premiera slovenskega filma Traktor, ljubezen in rokenrol v Ljubljani, nekaj dni pozneje sta se z možem Đurom sprehodila po rdeči preprogi na povsem drugem koncu sveta – v New Yorku sta se udeležila premiere filma In the Land of Blood and Honey Angeline Jolie, v katerem Đuro igra eno od stranskih vlog. Tretji … no tretji pa je zagotovo ta, da je spet začela peti. Z velikim navdušenjem mi je po mobilnem telefonu predvajala svojo novo pesem Novoletni objem, s katero ugotavlja, da vsi globoko v sebi iščemo le ljubezen. Te vsem želi obilo!

»Škoda, da ne moreš teh dogodkov malo drugače razporediti. Stres ti namreč vzame distanco, da bi bolj z užitkom doživel vse te dogodke. Če povem iskreno, je bila premiera Traktorja zame precej večji dogodek,« mi je zaupala, ko sva se srečali na pogovoru v enem od ljubljanskih lokalov, kamor jo je zvesto spremljal eden od njihovih treh štrinožnih prijateljev, psiček Miki, ki je bil priča nastajanju že marsikakšni slovenski priljubljeni seriji.

Na film Traktor, ljubezen in rokenrol smo dolgo čakali, saj ste ga začeli snemati že pred šestimi leti. Kakšni so občutki ob premieri?
Zelo katarzični. Ni je take umetnosti, kot je igra, in ta je tako povezana z neposrednim stikom z občinstvom. Hudo je, ko je nekaj, kar ustvarjaš, tako na dosegu roke, tik pred izidom, potem pa izida ni in ni in zdaj, ko je končno zunaj, je občutek res čudovit. Lepo je sedeti v dvorani, polni ljudi, in poslušati, kako dihajo z glavnimi liki, kako se smejijo, vzdihujejo, reagirajo. Že na premieri je bilo slišati aplavze. To je res takšen božanski občutek. Izjemno veliko smo vložili v ta film. V njem je nekaj let našega življenja. Zala je takrat hodila v šolo v Ljubljani in je bila med tednom pri prijateljici, med koncem tedna je bila z nami. Ela pa je bila majhna in z varuško, kadar sem snemala. Že to je bilo vse skupaj logistično precej naporno, kaj šele vsa ta postprodukcija in pravne zadeve, da je film končno v kinomatografih. To, da mi ni uspelo dobiti niti centa za vlogo, ki je glavna v filmu, je še najmanj. Drugi igralci so v glavnem dobili vsaj pol denarja, kar je še sreča glede na to, da je podjetje v stečaju.

Bi zdaj v filmu kaj spremenili?
Vedno, kadar gledaš nazaj, bi kaj spremenil, ampak ne ukvarjam se s tem, prav vesela sem, da je končno v kinu in da ga imajo ljudje radi. Videla sem, da je ljudem všeč in da so me kupili takšno, kot sem. Na srečo sem večkrat dobila takšne krasne vloge, ki mi jih je uspelo kompleksno izklesati in si druga drugi ne hodijo v zelje. Zdi se mi, da imam še veliko takšnih prostorčkov za posamezne like, še posebej, ko me navdahne kakšen dober scenarij.

Več v Jani št. 52, 27.12.2011