Štajerka Irena Perme ima zlato srce in zlate roke. Imela je tri sinove, a je v svoj dom sprejela in posvojila še zapuščeno deklico Ajšo, ki ima cerebralno paralizo in je priklenjena na voziček.  Irena je doživela že veliko hudega, najhujša je bila izguba najmlajšega sina Gaja, nazadnje pa je ostala še brez službe. A še vedno je borka, polna optimizma, topline in ljubezni do otrok.  Največja ovira zanjo ta hip je dovoz do hiše v hribovitem delu Štajerske. Ko je izgubila službo, se je odločila svojo nadarjenost preliti v poslikane platnene vrečke in jih za majhen denar prodajati, da bo lahko uredila dostop do hiše in s tem obema z Ajšo precej olajšala življenje.

Irena je po poklicu vzgojiteljica, že prej je veliko ustvarjala, imela je status samostojne podjetnice in je izdelovala lutke čarovnice ter jih prodajala, potem pa je njen največji odjemalec šel v stečaj, zato je ostala brez plačila in dela. Ker so bili njeni trije sinovi že v šoli, ona pa je imela veliko izkušenj z delom z otroki, poleg tega ima res veliko srce, se je odločila, da bo ponudila dom še enemu otroku. Odšla je v Center za socialno delo, in tam so ji povedali, da lahko dobi dvomesečno deklico, ki je še v bolnišnici. Deklica je bila mrtvorojena in so jo morali oživljati, njena mama pa se ji je, ko so ji povedali, da lahko pričakuje hude težave z otrokovim zdravjem, odrekla. To pa Irene in njene družine ni prestrašilo, in deklico so takoj sprejeli.

Ajša sprva  ni imela sesalnega refleksa, zato so jo hranili po kapljicah. Ker je imela tudi luknjice v srčku, je Irena ob njej bedela dan in noč in pazila, da ne bi nehala dihati. Pri dveh letih so se luknjice lepo zarasle. Punčkine težave so eno za drugo premagovali, veliko je pomagala ljubezen vse družine. Irena pa se je medtem neprestano srečevala z moro, da se bo nekega dne Ajšina mama premislila in jo prišla iskat. Zato je prosila Center za socialno delno, naj jo poveže z njo, da bo povedala, kako je s skrbništvom. A mama Ajše do danes ni hotela niti obiskati niti navezati stika, zato se je Irena odločila, da deklico posvoji.

Smrt v družini.  Preden je Irena Ajšo posvojila, se je zgodila tragedija. Permetovi fantje so se v šolo vozili z avtom, Vid je študiral, Samo in Gaj pa sta hodila na srednjo oblikovno. Nekega dne so imeli nesrečo, za najmlajšega Gaja je bila usodna. Kmalu po tistem je družina uradno posvojila takrat štiriletno Ajšo, ki je Ireni najbolj pomagala pri prebolevanju sinove smrti. Irena pravi, da so takšni otroci še sočutnejši. Sicer pa je bila do Ajše v izražanju čustev vedno iskrena. »A tudi če ji nisem nič povedala, je vedela, kako mi je. Prijela me je za roko in rekla, mami, jokaj, vem, da si izgubila otroka.« Ireni je še vedno težko ob spominu na sina, in tako bo do konca njenega življenja.

Irena je hotela, da Ajša hodi v šolo z zdravimi otroki, a se je zavedala, da bo imela tam manj terapij. Ker je hčerko vzgojila v samostojno deklico, neobremenjeno z omejitvami, jo je na koncu sklenila poslati v osnovno šolo Cirius v Kamnik, kjer imajo večdesetletno tradicijo pri usposabljanju gibalno oviranih in dolgotrajno bolnih otrok iz vse Slovenije. Ireni je bilo na začetku zelo hudo, celo težje kot hčerki.

Več v Jani št. 52, 27.12.2011