Mateja J. Potočnik

Iz pevke v zboru APZ Tone Tomšič je postala eden glavnih glasov v Perpetuum Jazzile, osvojila je zabavne melodije in odre, zdaj poje zahtevne arije v ljubljanski Operi, bila je tudi spremljevalka operne dive Ane Netrebko na njenem gostovanju po Evropi. Lani je zmagala na Slovenski popevki, letos se veseli Eme. Čudovite in nepozabne so bile njene Španske zgodbe. Pela in igrala je v muzikalu Vesna. Kako lahko tako lahkotno prehaja iz ene glasbene zvrsti v drugo? Kako je lahko v vseh tako popolna? Koliko energije ji vse to vzame? V živahnem pogovoru, polnem smeha, saj si Nuške drugačne sploh ne moremo predstavljati, nas je zanimalo vse to in še kaj več.

Nuška, študirali ste politologijo, zdaj pa ste operna in zabavna pevka – si kaj pomagate z znanjem politologije?

Nič kaj dosti. Študij je bil sicer izvrsten, bolj razumem nekatere vzvode, vzroke in posledice dogodkov, a ne morem reči, da se s tem področjem kaj posebej ukvarjam. V drugem letniku sem spoznala, da to ni to, a sem vseeno želela dokončati, kar sem začela. Nisem pa računala na še en študij. (smeh)

Na akademijo za glasbo. Ta vam je sama prišla naproti, ne?

Se mi je »zgodila«, ja. (smeh) Ko je Matjaž začel učiti na akademiji za glasbo, sem bila ravno v zaključnem letniku v njegovem razredu na glasbeni šoli v Zavodu sv. Stanislava, tako da je bilo nadaljevanje smiselno.

Je Matjaž Robavs zaslužen, da zdaj pojete opero?

Kar se petja tiče, je bil on moj edini profesor, moji operni uspehi gredo z roko v roki z njim. Z njim se pripravljam na vse.

Kako to, da pojete toliko različnih zvrsti?

Veliko stvari me zanima. Tudi če rad bereš, ne bereš samo pravljic. Rada se lotim različnih zvrsti, ampak tistih, ki jih lahko korektno izvedem. Zdi se mi tudi, da mi to prelivanje koristi. Vse zvrsti me bogatijo kot človeka in nadgrajujejo. Nočem se omejevati. Vse to me veseli.

Z vlogo Kerubina v Figarovi svatbi – z moško vlogo – ste tudi magistrirali.

Res je, magistrirala sem marca 2016. Septembra 2017 pa so mi na Univerzi v Ljubljani podelili še priznanje umetniških del, kar je na umetniškem področju ekvivalent znanstvenemu doktoratu.

Študij zaključen torej.

Ja, mislim, da ne bom šla študirat ničesar več. (smeh)

Na Slovenski popevki ste zmagali, letos boste peli na Emi, pred vami je premiera opere Lepotica in zver. Kateri oder je veličastnejši?

Vsak ima zakonitosti in stvari, v katere se lahko zapleteš. Pri operi moraš paziti na orkester, zgodi se ti lahko vse živo. Vedno imam tremo, čutim odgovornost do občinstva in sebe. Opera je zelo obsežna, zato je trema drugačna kot pri drugih nastopih, a vem, da bom prišla »čez«. Na Emi je težko, ker je samo ena skladba. Tu moraš prepričati ljudi samo z njo. Lažje je narediti koncert. Če narobe zastaviš opero, boš težko prišel do konca, opera je tek na dolge proge, ki daje občutek sprinta. Ema pa sprint tudi je. Na šus moraš priti do konca. Dobra analogija, ki sem jo zdajle pogruntala! (smeh)

Celoten pogovor z Nuško si lahko preberete v 5. letošnji številki revije Zarja.