Revija Jana

Spet smo priče novemu ciklu boja za moč v državi. Politiki se bratijo in že v naslednjem hipu izdajajo, razmerja se spreminjajo iz dneva v dan, včerajšnji voditelj je današnji vazal in predvčerajšnji kriminalec bo jutri sodnik. Vse to gibanje se zdi kompleksno in težko doumljivo, dejansko pa se odvija po zakonitostih preživetvenega nagona, tako primitivnega, da po njem delujejo še najpreprostejši enoceličarji. Pozabite ideologijo, pozabite programe, pozabite nase. Čast izjemi ali dvema, sicer pa je v strankarskih zdrahah bore malo političnega.

»Plemenit človek se ravna po ideji, ki je višja od njega; zlobnež deluje po takšni, ki je od njega nižja,« je pred več kot 1.800 leti zapisal rimski cesar in stoični filozof Mark Avrelij. In Avrelij je bil plemenit človek, ki je oblast razumel in izvajal predvsem kot sredstvo za zagotavljanje sreče svojih podanikov. Čeprav je imel na voljo vse bogastvo in užitke tedanjega sveta, je živel skromno in krepostno, svojim sovražnikom pa je izkazoval milost. Preziral je materialne dobrine, napuh in laskanje; kot stoik je bil namreč prepričan, da posameznikova sreča izhaja iz njega samega. Kajti posameznik je tisti, ki določa svoj odziv na zunanje okoliščine; on je tisti, ki se sam zase odloči za razočaranje ali upanje, za jezo ali brezbrižnost, za hlapčevstvo ali upor. Le človek sam daje vrednost svojemu življenju, in to je njegova moč. Moč politike pa je, da ga podpira in mu zagotavlja karseda ugodne pogoje za bivanje in delovanje. Avrelij, zadnji veliki rimski cesar, je to razumel, in to razumevanje je bilo vzvišena ideja, ki ji je uspešno služil v dobro svojih podanikov.

Na drugi strani je pomilovanja vredni cvetober slovenske politike še v 21. stoletju v velikem delu suženj najnižjega možnega pojmovanja moči. Po tej ideji je moč le sredstvo za prevlado določene skupine sebičnih genov, ki so za nadaljevanje svoje kontinuitete pripravljeni pregaziti vse ideale, ki jim je sicer zavezan razmišljujoč in moralen človek. To pojmovanje moči pa je nevarna utvara, ki zgolj poglablja trpljenje ne le ljudstva, temveč njenih nosilcev. Iz njega namreč izhaja »politika« sovraštva, izključevanja, spletkarjenja, blefa, laži in nenačelnosti, ki v zelo kratkem času razžre tako skupnost kot posameznike, ki tako politiko izvajajo. Toda kot kažejo zgledi Marka Avrelija in drugih velikih državnikov, je povsem mogoča tudi drugačna politika, ki jo izvajajo drugačni, človeški voditelji, ki jim je mar za skupno dobro. Zato kot državljani ne bi smeli pristati na nič manj od tega.